Blatt zmešal štrene favoritom kot Simeone

Košarkarji Maccabija do evropskega naslova z bogato igro v obrambi in preprosto v napadu.

Objavljeno
19. maj 2014 23.28
Eduardo Brozovič, šport
Eduardo Brozovič, šport

Ljubljana – Kdor je v kateri od večjih evropskih stavnic vplačal sto evrov na zmago Reala v finalu evrolige, je ostal brez ficka, ob drugačnem razpletu pa bi zaslužil 17 evrov. Stotak na uspeh Maccabija je pomenil več kot šestkratno povrnitev denarnega vložka, predvsem pa neizmerno zadovoljstvo za navijače v rumenem, ki so preplavili Milano.

Kar 50-kratni izraelski prvak sicer še zdaleč ni anonimen palček v evropski košarki, saj je letos že šestič osvojil naslov najboljšega na stari celini – po zmagoslavjih v letih 1977, 1981, 2004 in 2005 v evroligi in 2001 v suproligi –, toda dnevi, ko je bil serijski favorit finalnih turnirjev, so vendarle mimo. V prejšnjih petih sezonah se je le enkrat (leta 2011) prebil med najboljšo evropsko četverico, enkrat je obtičal že v drugem krogu tekmovanja in trikrat v četrtfinalu. Lani ga je denimo s 3:0 v zmagah izločil Real, toda v nedeljo mu je Maccabi izstavil račun z bogatimi obrestmi. Madridčani so še drugo sezono zapored klonili v velikem finalu in se komajda spomnijo dni, ko jim je veliki Arvidas Sabonis prinesel osmi in zadnji naslov prvaka evrolige.

»To je bil velik dan za nas in naše navijače, a tudi za košarko. Naši igralci namreč niso najbolj nadarjeni, vendar so najboljši kot moštvo. To dokazujeta rezultat in način, na katerega smo ga dosegli. Ne verjamem, da bi bili kos Realu v seriji končnice, toda finalni turnir je posebna preizkušnja, v eni tekmi lahko premagaš tudi realno boljšega od sebe. Nam je v Milanu uspelo kar dvakrat in ponižno izjavljam, da smo si zmagi zaslužili,« je bil po podvigu svojega moštva presrečen trener David Blatt, ki se je preselil k Maccabiju že leta 1999 kot pomočnik Pinija Gershona, čez dve leti sam prevzel krmilo, a se po dveh sezonah vrnil k vlogi asistenta v Tel Avivu ter preizkusil v različnih službah – pri Dinamu iz St. Peterburga, Benettonu, Efesu Pilsnu, Dinamu iz Moskve, Arisu in ruski reprezentanci, s katero je osvojil zlato na EP 2007 ter bron na EP 2011 in OI 2012. Ob vrnitvi k Maccabiju leta 2010 pa je začel snovati načrt za veliki podvig na klubski sceni. Štiri dneve pred 55. rojstnim dnevom ga je tudi učinkovito izpeljal.

Način, na katerega je osvojil svoj prvi naslov prvaka lige evrolige, so na Pirenejskem polotoku v hipu začeli primerjati s slogom, s katerim je Diego Simeone pokoril nogometno Španijo: z bogato obrambno taktiko in nenehnim menjavanjem različic ter preprostim napadalnim ustrojem. Maccabijevi košarkarji so se v Milanu odlikovali s posamičnimi akcijami, gibanjem brez žoge in nesebičnim sodelovanjem ter odličnim skokom pod tekmečevim obročem, s katerim so dopolnili nenehen pritisk. Dodana vrednost moštva pa je bil Tyrese Rice, ki je odločil polfinalni dvoboj s CSKA z zmagovitim košem, proti Realu pa dosegel 14 od svojih 26 točk v podaljšku.

Ameriški branilec, ki je lani dobil potni list Črne gore in branil njene barve za EP, je obogatil tudi junaško zgodbo. V ZDA se namreč klubi iz lige NBA niso zmenili za njegove odlike, v Evropi pa je igral po eno sezono za grški Panionios, nemški Quakenbrück, Lietuvos rytas in münchenski Bayern, dokler ni lani sklenil dveletne pogodbe z Maccabijem. In se na juriš pridružil legendam kluba: Talu Brodyju, Mikiju Berkovitzu, Doronu Jamchiju, Kevinu Mageeju, Anthonyju Parkerju, Šarunasu Jasikevičiusu ...