Bogataš in reveži

Cilj KZS je množičen in kakovosten razvoj ter organiziranost košarke v Sloveniji. Njene dejavnosti so skrb za razvoj košarke in njeno promocijo, organiziranje in vodenje državnih prvenstev, pokalnih in drugih tekmovanj ... Naštetih zadolžitev si nismo kar izmislili, opredeljuje jih statut krovne zveze, prepisane pa so v identičnem vrstnem redu, kot jih najdemo v listini, in nedvomno po pomembnosti. Organiziranje in vodenje reprezentanc je v statutu šele na tretjem mestu. Toda v posmeh prednostnim nalogam in zlati kolajni z EP vlada v ligaških tekmovanjih vseh ravni in starostnih kategorij vsesplošno mrtvilo.

V prosti razpravi lahko sicer kdo – tudi predsednik KZS Matej Erjavec ali generalni sekretar Rašo Nesterović – razglasi za krivce sodnike, ker so se uprli diktaturi krovne zveze. Nekdo drug lahko usmeri kazalec v klube, ker bi radi prihranili nekaj denarja na račun mož s piščalkami. Ko zapustimo gostilniško raven debate, pa ugotovimo, da se zveza ne more ogniti niti objektivni niti subjektivni odgovornosti za sramotni zaplet.

KZS pač ni le po svojem poslanstvu zadolžena za organiziranje tekmovanj. V svojem ustroju ima zaposlenih celo vrsto ljudi za vodenje lig, klubom pa za svoje storitve zaračunava ne ravno nizke prijavnine in provizije; položnice za »zamrznjeno« sezono so prejeli že davno. Precej manj se ji je mudilo pri reševanju »upora« sodnikov, ki se je nasmihal že zgodaj spomladi. Vrhunec pa je dosegel v prvi polovici maja, ko je Erjavec uvrstil na dnevni red seje izvršnega odbora zveze predlog o znižanju nadomestila za potne stroške, čeprav so se vsi vpleteni nekaj dni poprej dogovorili, da bodo poskusili najti kompromis, ki bo ustrezal vsem. Neredki vztrajajo, da se je pred vstopom v zadnje leto mandata želel prikupiti nižjeligašem s simboličnimi proračuni, da bi volili zanj.

Od enostranskega sklepa, ki je dvignil sodnike na noge in med njimi izzval razumljivo nezaupanje, je torej minilo pet mesecev, med katerimi smo slišali vse, razen ustvarjalnih pobud. Od zelo poenostavljenih analiz zaslužka sodnikov, ki ne upoštevajo niti obdavčitve niti pravila, da pri prevozih v skupni smeri nadomestilo prejme le en sodnik, do seštevanja gmotne in moralne škode. Klubi namreč plačujejo članske košarkarje in dvorane tudi med podaljšanimi počitnicami, starši pa odštevajo lepe denarce za vadnine, medtem ko otroci ne morejo početi tistega, kar imajo najraje – tekmovati z vrstniki. Toda največji nesmisel je pričakovanje Erjavca in Nesterovića, naj se sodniki in klubi sami dogovorijo; v slogu: mi s tem nimamo nič.

Sprenevedanje vodilnih mož KZS je seveda v popolnem nasprotju z njenim statutom. Nesterović, ki je dolga leta igral v ligi NBA in pozna zgodovino tamkajšnjih »lockoutov«, dobro ve, da imajo v ZDA tudi najbogatejši košarkarji pravico zahtevati še večji zaslužek, in da se komisar lige ne izogiba vlogi mediatorja. Položaj pri nas pa je absurden: generalni sekretar, eden najpremožnejših mož v državi, se zmrduje, ker sodniki, povečini zelo pičlo ali slabo plačani, nasprotujejo znižanju prejemkov.