Bolje je sedeti na enem stolu kot napol na dveh

Četudi je košarkarska sezona pred vrati, je jasno, da bo vnovič minila v dvoboju Uniona Olimpije in Krke za prevlado v slovenskem prostoru, medtem ko bosta v ligi ABA moštvi lovili vozovnice za Evropo. Nebojša Joksimović je čez poletje zamenjal dres za novomeškega, prepričan pa je, da visok proračun ni pogoj za uspeh v regionalni ligi.

S superpokalom jutri začenjate novo sezono, v soboto pa že sledi tudi prvo kolo lige ABA. Kaj pričakujete?

Glede na to, da je to začetek, a tekma superpokala že prinaša prvo lovoriko, bo za obe moštvi pomembna. Spomnimo se, kako je bilo na lanskem superpokalu. Če že igraš takšne tekme, se na koncu želiš veseliti zmage. A po drugi strani se vsi bolj osredotočamo na začetek lige ABA, zato bo jutri v ospredju predvsem želja, da čim bolje opravimo prvo nalogo.

Novo sezono začenjate na drugem bregu, po letu v Stožicah ste se preselili v Novo mesto. Zakaj?

Še preden se je začela finalna serija v DP, smo se pri Unionu Olimpiji začeli pogovarjati o podaljšanju sodelovanja. A po koncu sezone je zavladalo enomesečno zatišje, konec junija pa so me že poklicali iz Krke in mi predstavili konkretno ponudbo. Zdajšnje stanje na košarkarskem trgu in težave številnih klubov prav gotovo ne dopuščajo, da bi preveč čakal in kalkuliral. Če hočeš službo, rade volje sprejmeš razmeroma dobro ponudbo. Za mnoge je bil to sicer velik prestop, meni pa se ne zdi pretirano bombastičen. Rivalstva med klubi so v drugih državah še večja, sploh v Srbiji, kjer sem v preteklosti že igral.

Lahko v Sloveniji sploh govorimo o rivalstvu, ko pa igralci in tudi trenerji nenehno prehajate med kluboma?

Rivalstvo, ki vlada v Srbiji med Partizanom in Crveno zvezdo, je čisto nekaj drugega in takšnega v Sloveniji ne čutim. Seveda so tukajšnji navijači privrženi svojemu klubu in zato jezni, če se ne zmaguje, a vse skupaj je precej bolj umirjeno kot na jugu. Igralec, ki prestopi iz Crvene zvezde v Partizan, je pri navijačih bivšega kluba precej bolj v nemilosti.

Se kluba, ki se zadnja leta borita za prevlado v slovenskem prostoru, precej ločita po načinu dela, organizaciji?

Ne bi mogel izpostaviti večjih razlik z izjemo plačilne discipline. Razmere za trening so podobne, četudi je treba v Novem mestu prehajati med dvema dvoranama, a to ne predstavlja težav. Prav tako imamo zagotovljeno stanovanje in avto. A že dolgo se ve, da pri Krki plačila prihajajo redno, kar se v zdajšnjih košarkarskih časih posebej ceni. Na srečo zamujanje plač v prejšnji sezoni pri Olimpiji ni vplivalo na moštvo, v slačilnici se v resnici nismo dosti ukvarjali s tem, zato tudi ni bilo odhajanj igralcev.

Obe moštvi sta doživeli več kadrovskih sprememb, bodo te kaj vplivale na razmerje moči?

Oba kluba sta izgubila nekaj pomembnih nosilcev. Za zdaj kaže, da so v Stožicah z okrepitvami zadeli v polno, pripravljalni del je moštvo res dobro odigralo, četudi je zasedba glede na prejšnjo sezono precej pomlajena. Krka je razen mene pripeljala dva igralca s Polzele, drugi so ostali, tako da bo šlo v resnici za nadaljevanje že postavljenega sistema. To je prednost. Čeprav tudi Ljubljančani ne bodo potrebovali dveh, treh mesecev, da ujamejo ritem. V resnici zna biti sezona spet izenačena, spremembe niso bile tako velike, da bi lahko jeziček na tehtnici že nagnile v korist enih ali drugih. A uvodne tekme v ligi ABA bodo najbolje pokazale pravo stanje in lažje bo primerjati.

Ker pravila ABA ne omogočajo usklajevanja s koledarjem pokala eurochallenge, bo Krka nastopala le v regionalni ligi. Bo ena tekma na teden dovolj?

Po eni strani znajo biti evropska tekmovanja zaradi potovanj naporna, dvojni spored zahteva drugačen način treningov, regeneracije. Za starejše igralce je to težje, mlajšim je lažje. A po drugi strani je dobro igrati v še močnejšem tekmovanju, saj s tem stopnjuješ formo tudi za nižjo raven. Vsaj tako naj bi bilo. V prejšnji sezoni nam je z Olimpijo, denimo, veliko bolje steklo v evropskem pokalu in nam ni bilo jasno, kako lahko tako močno tekmovanje odigramo kakovostno, v ligi ABA pa s slabim začetkom določimo tok celotni sezoni. Še zdaj mi ni jasno, kaj se je dogajalo. Nisem namreč čutil, da bi se kdo preračunljivo loteval tekem in raje bolje igral v Evropi, da bi se lažje prodal. Odkar se iz lige ABA prehaja v Evropo, so igralci tudi na regionalni ravni pod drobnogledom in si igranja v slogu toplo-hladno ne moreš privoščiti, saj se ne boš prodal.

Bodo zato Krkine ambicije v ligi ABA višje?

Zagotovo bodo visoke, a ne smemo leteti previsoko in pričakovati čudežev. Vse bo odvisno od začetka in od tega, kako se bomo znašli v težkem sporedu. Se pa v takšnih okoliščinah avtomatično cilji in ambicije zožijo in se bolj osredotočiš na edino tekmovanje, v katerem igraš.

Kakšne pasti pa bo zgoščen ritem dveh tekem tedensko predstavljal za pomlajeno moštvo Uniona Olimpije?

Mladost zna biti po eni strani celo prednost, saj mlajšim ne bo treba nositi rezultatskega bremena v evropskem pokalu. Tako bodo lahko pospešeno nabirali izkušnje, saj se bo nekaj igralcev prvič soočilo z vidnejšo vlogo v večjem tekmovanju. Ko se enkrat prilagodiš takšni ravni, tekme v nižjih tekmovanjih niso več tako zahtevne. Seveda pa se lahko zgodi, da bodo kmalu preutrujeni in da jim bo morebiten niz porazov načel samozavest.

Pomemben motiv slovenskih klubov v ligi ABA je bila zadnja leta tudi pridobitev dodatnega mesta, ki pa ga tretji slovenski klub, Helios, letos ni izkoristil. Koliko je takšna odločitev že posledica ocene, da tretji klub kakovostno ne more več držati koraka s klubi iz regije?

Zagotovo je škoda, da ob Krki in Olimpiji nimamo kluba, ki bi se zanimal za nastope v ligi ABA. Po mojem je takšna odločitev bolj posledica finančnega stanja. Ker nimajo veliko denarja, so se odločili, da ne gredo stopničko višje. Ob plačilu posebnega povabila bi morali namreč v Domžalah še precej več vložiti v to, da bi sestavili konkurenčno ekipo. Ni nujno, da je takšna odločitev slaba, če bodo z igranjem v slovenski ligi vzgojili dobrega slovenskega igralca. Glede na to, da me do lani osem let ni bilo v Sloveniji, pa si tudi drznem trditi, da kakovost slovenske košarke ni bistveno padla.

Zdi se, da se je v zadnjih letih precej spremenila košarkarska logika. Državni prvak je bil včasih gonilna sila razvoja in glavni zastopnik države v evropskem tekmovanju. Krka pa se, denimo, pomladi ni lotila lobiranja za mesto v evropskem pokalu, kot je storila Olimpija, marveč je le čakala na povabilo.

Evropski pokal je realno dosegljiv za oba slovenska kluba, vendar klubi vstop vanj ocenjujejo tudi skozi finance. Potovanja so draga in odžirajo velik del proračuna. Ker denarja ni lahko zagotoviti, se klubi raje odločajo za varčnejšo pot. Ne pretehta torej več le športna plat, marveč tudi poslovna. Že res, da hočejo navijači, ljubitelji športa čim več tekem in čim bolj privlačne tekmece, a včasih se je treba sprijazniti s položajem, kakršen je. Ne vem, kako je bilo s Krko pomladi, tega ne morem ocenjevati, a če igraš le v enem tekmovanju, se je tega treba lotiti z vsemi močmi. Včasih je bolje biti nekje stoodstoten kot napol sedeti na dveh stolih.

Je lahko ob visokih vložkih klubov v Evropi in regiji – oba evroligaša Cedevita in Crvena zvezda krepko odstopata od drugih – slovenska košarka sploh še konkurenčna?

Več let sem igral v Srbiji in BiH, zlasti izkušnja v tej državi me je naučila, da ni vse v denarju. Z Igokeo smo lani redni del sezone končali na prvem mestu lige ABA. Sezono pred tem smo doživeli veliko razočaranje, po visokem vložku in dragih nakupih nismo osvojili niti lovorike v DP, zato so precej znižali proračun. A teden po koncu lige so že imeli domala sestavljeno zasedbo za uspešno sezono 2012/13. Za tem pa se je skrivalo še marsikaj, veliko smo naredili za dobro vzdušje, za povezanost ekipe. Kemija je bila fantastična.

Je to recept, s katerim je v konkurenci močnejših še mogoče pripraviti presenečenje?

Da. Podoben je bil letos primer Cibone, ki je osvojila lovoriko lige ABA, četudi so bili igralci mesece brez plačil in že na začetku sezone niso mogli opraviti konkretnih nakupov. Tudi Partizan je pred leti prišel na evroligaški finalni turnir zavoljo enotnosti, povezanosti moštva in s tem kolektivne igre. Če se igralci začutijo med seboj, je možno prav vse.