Eduardo Brozovič
Istanbul - Dravograjčan Boštjan Nachbar je drugi strelec slovenske reprezentance (povp. 11,7) za Goranom Dragičem (12,5) in njen prvi skakalec, še pomembnejša pa je njegova vloga vodje v senci, zaradi katere želi nadaljevati v podobnem slogu. Da ga izbranci Bogdana Tanjevića spodbujajo k dobri igri, je dokazal že ob lanski zmagi na EP (69:67), ko je bil s 16 točkami najučinkovitejši na parketu v Lodzu.
Turki so dolga leta veljali za »divje« košarkarje, toda na letošnjem SP jih krasita disciplinirana igra in predvsem conska obramba, ki je Sloveniji doslej povzročala veliko preglavic. Ste zaskrbljeni?
Ne. Res pa je, da je obramba glavna odlika Turkov, bodisi zelo agresivna mož na moža ali razpotegnjena conska postavitev, s katero te prisilijo, da igraš zunaj svojega ritma. Proti takšni obrambi imaš dve možnosti: ali se odmakneš še dlje od koša ali jo poskušaš prebiti. Mislim, da bi se morali odločiti za drugo možnost, nato pa zadevati mete, ki se nam bodo ponudili. Še bolj učinkovito pa bi jih lahko spravili s tira z nasprotnimi napadi. Če nam bo uspelo, se lahko znajdejo v velikih težav, saj so doslej vse tekme dobivali na enak način. Morali jih bomo prisiliti, da bodo igrali drugače, kot si želijo.
Težka naloga čaka predvsem visoke košarkarje, saj Turkom ne manjka učinkovitih in dokaj gibljivih velikanov.
Ne glede, za katero obrambno različico se bodo odločili, moramo spraviti turške centre v položaj za 'pick'n'roll' in jih v obrambi dobro pokriti, saj so udarni del moštva. Najtrši oreh bo seveda Hidayet Türkoglu, ki bo moja naloga. Brez skrbi, imamo dovolj kakovosti, da nam ni treba razmišljati, na katerih igralnih mestih so Turki boljši.
Turki imajo zanimivo zasedbo. Centri so v minuli sezoni igrali za Fenerbahče, udarno krilo Türkoglu in krilni center Ilyasova v ligi NBA, branilci Arslan, Tunceri in Güler pa za Efes Pilsen. Se strinjate, da so vaši klubski soigralci šibkejši del moštva?
Njihovi branilci mogoče niso tako znani, vendar jih ne kaže podcenjevati. Če se uspavaš, te lahko hitro kaznujejo z dvema zaporednima trojkama. Na srečo imamo mi še več zunanjih košarkarjev, ki lahko dobro zadevajo.
Gostitelji letošnjega SP igrajo pred domačim občinstvom domala v transu, podobno na EP leta 2001. Kako jih prebuditi in spraviti na trdna tla?
Vprašanje je, če bi v katerikoli drugi državi igrali vsaj podobno. Zato bo ena od naših prvih nalog, da utišamo navijače. Verjemite mi, to ni nemogoča naloga. Naše moštvo je že odigralo nekaj podobnih tekem. Ne sicer na SP, toda tudi EP prinaša velike pritiske in evroliga nič manjše. In ne pozabimo, da smo vsi odraščali skozi finalne tekme mednarodnih prvenstev za mlade selekcije. Ravni so res drugačne, pritiski pa podobni. Turki igrajo fenomenalno in so presenetili tudi mene. Nisem si mislil, da lahko pridejo tako daleč v takšnem slogu. Igrajo agresivno od prve do zadnje minute, hitro tečejo in natančno mečejo. Toda če bomo pripeljali tekmo do izenačene končnice, bo naenkrat ves pritisk na njihovih plečih. Oni so gostitelji in morajo zmagati, od njih se ogromno pričakuje, mi pa smo svoje nekako že naredili.
Mar ni prav to prikrita nevarnost? Slovenska reprezentanca je namreč v zadnjih letih dosegla zastavljeni cilj in se praviloma spotaknila na naslednji stopnici.
Prepričan sem, da bomo igrali s podobno motivacijo kot doslej, vendar bolj sproščeno. Zavedamo se, kako lepa priložnost se nam ponuja, da bomo z vsako dodatno zmago še bolj presegli pričakovanja in da starejši mogoče ne bomo igrali na naslednjem SP čez štiri leta v Španiji. Vsem je sicer odleglo, vendar nihče ni rekel, gremo na bazen, zakaj bi se še trudili. Nimamo česa izgubiti, pridobimo pa lahko ogromno. Z morebitno zmago bomo v neposrednem boju za kolajne. Zato gremo uživat.
Iz tiskane izdaje Dela