Tiskane izdaje
Ljubljana – Italijanski košarkarji med favoriti velikega tekmovanja? V zadnjem desetletju bi se ob takšnem vprašanju zakrohotali, čeprav gre za reprezentanco z desetimi kolajnami z EP in dvema olimpijskima srebroma. Zdaj so naši sosedi prepričani, da se vračajo njihovi časi in da si kmalu odličij ne bodo ogledovali le v muzeju.
Optimizem navijačev kaže resda vzeti s kančkom rezerve, saj so jih prvaki stare celine iz let 1983 in 1999 navadili na tako skromne dosežke, da zanje sleherna zmaga pomeni napredek. Po drugem mestu na OI 2004 so se najvišje uvrstili na zadnjem EP v Sloveniji, na katerem so bili osmi, na eurobasket 2009, na zadnji dve svetovni prvenstvi ter OI 2008 in 2012 se niso niti prebili. O stanju košarke na Apeninskem polotoku priča tudi podatek, da se je Italija predčasno umaknila iz kandidature za organizacijo eurobasketa 2013 ter da se zaradi finančnih in športnih zadržkov ni potegovala za »wild card« za lanski mundial. Toda niz obetavnih predstav v letošnjih pripravljalnih tekmah je v hipu dvignil temperaturo, še posebej tri gladke zmage nad Latvijo (82:63), Estonijo (85:61) in Gruzijo (87:67) na turnirju v Tbilisiju konec minulega tedna.
»To je najmočnejša reprezentanca v naši zgodovini,« so celo prepričani najbolj evforični, novi rod novinarjev pa je pozabil, kako visoke standarde so v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja postavili Dino Meneghin, Pierluigi Marzorati in Renzo Bariviera, za njimi pa Antonello Riva, Renato Villalta, Walter Magnifico, Carlton Myers, Gregor Fučka in še marsikdo. Za mlajše navdušence je pač glavno merilo liga NBA, v kateri se je doslej preizkusilo osem Italijanov (Slovencev denimo devet), in polovica jih je med izbranci selektorja Simoneja Pianigianija. Za nameček v ZDA niso igrali stranskih vlog. Andrea Bargnani (odslej Brooklyn) je imel v svoji deveti ameriški sezoni veliko težav s poškodbami, toda povprečje (14,8) ga uvršča na drugo mesto strelcev New Yorka za Carmelom Anthonyjem. Danilo Gallinari (povp. 12,6) je po izgubljeni sezoni zaradi strgane križne vezi v kolenu užival v odličnem letu pri Denverju, saj je Dallasu natresel 47 točk, Orlandu pa 40. Marco Belinelli si je med svojo osmo sezono v elitni ligi, drugo pri San Antoniu, znova prislužil zelo vidno vlogo (povp. 9,2), nekoliko manj sreče je imel le Luigi Datome, ki se po dveh letih pri Detroitu in Bostonu vrača v Evropo in bo nadaljeval kariero pri Fenerbahčeju.
»Za razliko od prejšnjega EP v Sloveniji, na katerem je Italija dobila vseh pet tekem uvodnega dela in v preostalih šestih nastopih ugnala le še Španijo, je letošnje moštvo 'daljše' in bolj izkušeno. Poleg mene bodo v moštvu še Bargnani, Daniel Hackett iz Siene in še nekaj mlajših fantov. Naše moštvo je zrelo in če nas bo med tekmami krasila takšna kemija kot zunaj igrišča, bomo z lahkoto osvojili naslov evropskega prvaka,« se je pošalil Gallinari, ki se je očitno nalezel vedrega vzdušja med »azzurri«. A tudi on pozablja eurobasket 2011, na katerem so igrali Gallinari, Belinelli, Bargnani, Datome in Hackett, vendar si je Italija delila šele 17. do 20. mesto z Ukrajino, BiH in Poljsko; premagala je le Latvijo, izgubila pa s Srbijo, Nemčijo, Francijo in Izraelom.
V štirih letih se lahko marsikaj spremeni in bržkone so se italijanski asi otresli zvezdniške sebičnosti, ki jih je zavirala v Litvi. Toda letos se jim obeta še težje delo, saj jih bodo v berlinski skupini smrti čakali domača reprezentanca, Srbija, Turčija, Španija in Islandija. »Še daleč smo od prave forme, ki bi nas lahko popeljala v osmino finala v takšni konkurenci, kaj šele v dodatne olimpijske kvalifikacije, ki so velika želja naših košarkarjev. Komunikacija igralcev med tekmami je na zelo nizki ravni, preveč je tudi nihanj, saj se je celotno moštvo zaradi omejitev lige NBA zbralo zelo pozno in ni dobro telesno pripravljeno,« evforijo umirja selektor Pianigiani. Priložnost za napredek bo dobil konec tedna na turnirju v Kopru, na katerem bodo nastopile še Slovenija, Finska in Ukrajina.
