Ćosić bi z Zdovcem potrdil svojo teorijo

Zagreb – V času, ko je hrvaška košarkarska reprezentanca doživljala boleče slovo od domače publike in še poglobila že tako nizek status tega športa v državi, je v hotelu Panorama zvest pričevalec njenih vzponov in padcev Zoran Čutura raje kramljal z Juretom Zdovcem. Nekdanja reprezentančna soborca, »cimra«, na nek način sorodni duši, so življenjska pota odpeljala vsakega v svojo smer, a Čutura ne skriva, kako ceni poglede mladostnega prijatelja.

Hrvati so tik pred EP poskrbeli za zanimivo iskrico med Zdovcem in še enim velikanom hrvaške košarke Velimirjem Perasovićem, zdajšnjim selektorjem naših južnih sosedov, s katerim sta nekoč za kratek čas tudi prepletla reprezentančni karieri v rajnki Jugoslaviji. »Nisem si mislil, da bo kdaj trener,« je imela Zdovčeva ocena precejšen odmev, a po Perasovićevem odzivu je bilo očitno, da je bilo dojemanje vzajemno. Čutura se ob tem iskreno nasmeji. Pravi, da je Zdovc v trenerskem poslu odlično izkoristil vse osebnostne značilnosti, ki so ga krasile v igralski karieri.

»Tedaj so bili drugačni časi, z današnjega zornega kota smo bili še otroci. Kdo pa je razmišljal o prihodnosti. Prav tako bi lahko postali smetarji, čistilci, vodoinštalaterji. Nagnjenosti k trenerskemu poslu so se marsikomu zbudile v zrelem obdobju življenja, tudi pri Juretu, četudi sem slutil, kam bo šla njegova pot, ko se je še lovil med menedžerstvom in trenerstvom. Dejstvo je, da se je najprej res lovil, ampak že po neki logiki je bilo pričakovati, kam se bo usmeril. Ponaša se namreč z izjemno igralsko in človeško inteligenco, ker pa je bil tudi vrhunski organizator igre, je imel vse predispozicije za vstop v trenerski svet. Res pa je, da je bil vedno skromen, tih, nikoli se ni silil v ospredje,« pravi Čutura, ki je vedno veljal za filozofski del košarkarske druščine. Nič čudnega, da je pozneje raje poprijel za pero in spisal vrsto sijajnih športnih komentarjev, njegova boemska duša bi se v trenerstvu bržkone počutila kot sredi vrtinca: »Še sebe ne znam organizirati, kako bi 12 različnih značajev spravil v celoto, ki mora delati in dihati za skupni cilj.«

Zagrebčan je sicer zvest spremljevalec Zdovčeve kariere, resda nerad podrobno govori o prijateljevem trenerskem razvoju in njegovi osebni rasti, kot da bi s tem izdal zaupanje, ki se je med njima razvijalo skoraj od pubertetniških časov. »Jure razume, kako pomembno je, da trener ne spi na dosežkih preteklosti, ampak se prilagaja družbi in novim vrednotam, ki jih imajo igralci. Pravzaprav mora vsak, ki hoče biti vrhunski trener, slediti razvoju časa. Nočem se spuščati v to, ali ga pogosto boli glava, ko mora svoje igralske izkušnje zakopati vase in včasih dati pot razmišljanju novega rodu. Ampak zdi se mi, da mu zelo dobro uspeva graditi pravo zgodbo košarkarskega kolektiva. Slovenija je pokazal lep obraz na tem EP, pod to zgodbo se pozna njegov podpis. Po drugi strani pa po tej poti hodi šele 10 let, z vidika delovnih izkušenj spada med mlade trenerje, četudi je zame že zdaj vrhunski trener,« pravi Čutura, ki je z Zdovcem spisal nekaj največjih zgodb jugoslovanske košarke, med drugim imata naslov svetovnih prvakov leta 1990, pa srebro z OI v Seulu 1988. Zagrebčana, ki je že med igralsko, pozneje pa tudi novinarsko kariero slovel po globokih analizah in razmišljanju, pač ne žene prijateljska vez, marveč logika delovanja njegovega slovenskega kolega, ki jo spremlja, odkar se je Zdovc leta 2003 za kratek čas najprej preizkusil kot pomočnik pri Krki.

Tudi sam se je nekaj časa ukvarjal z iskanjem pravila, kdaj dober košarkar lahko postane tudi vrhunski trener, a pravi, da je odnehal. »Pravila ni. Nekoč sem Perasovića vprašal, ali se mu ne zdi, da mu manjka šolanje in izkušnja vodenja najprej na nižjih ravneh, pa me je nemudoma ustavil, češ da po letih igranja na najvišji ravni, ko je zamenjal vrsto trenerjev, preprosto ne čuti, da bi moral še kaj nadgrajevati. Spet drugič pa bo v elito prišel nekdo, ki je pri 28 letih spoznal, da res nima možnosti za dobro kariero, ga pa žene ljubezen do panoge in v nekaj letih osvoji znanje za vrhunskega trenerja. Pokojni Krešimir Ćosić je imel svojčas podobno teorijo kot grški strateg Panagiotis Giannakis, da so boljši trenerji nekdanji igralci, ki so delali v korist moštva, ne pa tisti, za katere so garali soigralci. A mislim, da pravila ni,« je prepričan Čutura.