Tiskane izdaje
Ljubljana – Nobenega dvoma ni, da imajo glavno vlogo pri najboljših slovenskih klubih tuji košarkarji. Ta teden sta zopet najbolj zasijala Marko Luković pri Krki in Brandon Jefferson pri Unionu Olimpiji. Tudi pri Heliosu iz Domžal sta izstopala predvsem Američana Brandyn Curry in Kyle Casey. A kaj ima od tega slovenska košarka?
Krka, Helios in Union Olimpija so proti vrhunskih tekmecem zapustili dober vtis, a vseeno so bili od morebitne zmage oddaljeni bolj, kot kažejo končni rezultati. Kakor so Novomeščani, Domžalčani in Ljubljančani prišli malce bližje, takoj so tekmeci spet povišali prednost. Crvena zvezda, Aris in Ulm so bili sicer dobra kontrolna točka, da slovenski klubi lahko vsaj ogrožajo bogate evropske tekmece, a po drugi strani si svojo ceno na mednarodnem prizorišču višajo le tuji košarkarji pri slovenskih klubih.
Vrhunec je bila strelska ekshibicija Olimpijinega košarkarja Brandona Jeffersona. Proti Ulmu je dosegel 28 točk in bil daleč najboljši strelec tekme, saj je zadel kar osem trojk. Prav nič dosti slabše se ni proti Crveni zvezdi izkazal Krkin igralec Marko Luković s 24 točkami. Američan v ljubljanski zasedbi in Srb v novomeškem klubu sta že vso sezono najboljša igralca v svojem moštvu, zato bosta prej ali slej dobila boljšo pogodbo pri bogatejšem klubu. V Ljubljani in Novem mestu upajo, da to ne bo še pred koncem te sezone. A enako velja za Domžalčane. Priključek z Arisom sta v največji meri držala Američana Brandyn Curry in Kyle Casey.
A tudi prvi pomočniki pri Olimpiji in Heliosu so predvsem tujci, manj pri Krki. Poleg Jeffersona se v Ljubljani največ vrti okoli Srba Nikole Jankovića in Američana Devina Oliverja, a za zdaj so malo prispevali Rus Semjon Šaškov, Črnogorec Stevan Milošević in Švicar Marko Mlađan. V Domžalah so zraven še Američan Cory Remekun, Srb Ðorđe Lelić in Čeh Tomaš Kyzlink, v Novem mestu pa tujsko zasedbo dopolnjujejo Američana Ronald Curry in Dominique Elliot ter Bosanec Imran Polutak, poškodovan pa je danski reprezentant Darko Jukić.
Nekje vmes svoj prostor pod soncem iščejo slovenski igralci. V ljubljanski zasedbi so najbolj izpostavljeni Gregor Hrovat, Blaž Mesiček in Mirko Mulalić, v Novem mestu so takšni Sandi Čebular, Matic Rebec in Žiga Dimec, v Domžalah pa Tomaž Bolčina in Luka Vončina. Zaradi pomanjkanja visokih igralcev bi slovenski košarki najbolj koristilo, da bi čim več igrala (in se seveda čim bolje razvijala) Dimec in Bolčina, prav tako tudi domžalski center Urban Gorjanc.
Med organizatorji igre in strelci največji potencial kažeta Rebec in Mesiček, sezono preboja si želi imeti Hrovat. Pri Olimpiji je nekaj minut za dokazovanje dobil Jan Barbarič, v Novem mestu pa v ogenj občasno pošiljajo mladinca Miho Škedlja. Zanimivih igralcev torej ne manjka, tudi gledalci želijo spremljati mlade Slovence. Lep dokaz je bila zadnja Krkina tekma s Crveno zvezdo. Čeprav so Novomeščani ploskali Lukoviću, so bili najbolj nestrpni, ko je šel proti košu 17-letni Škedelj. Če bi žogo spravil še skozi obroč, bi gotovo dobil največji aplavz.
Vprašanje je predvsem, kaj ima od vseh tujcev slovenska košarka? Slovenski klubi v mednarodni konkurenci kljub vsemu zbirajo same poraze, žogo imajo večino časa v rokah tuji posamezniki. Manjka torej več denarja, da bi slovenski klubi imeli takšne tujce, ki bi tekme tudi zmagovali, ali pa poguma, da bi vodilno vlogo v moštvih dobili slovenski košarkarji. Zmag verjetno še vedno ne bi imeli, a bi zato do boljšega prestopa v tujino lahko prišel kakšen slovenski igralec več. Tako ima denimo Ulm dovolj dobre Američane, da je med vodilnimi nemški klubi, Crvena zvezda se ponaša s skoraj celotno četo mladih srbskih igralcev, ki bodo kmalu še stopničko višje.
In odločiti se je treba, kaj bi sploh radi – dober rezultat ali uspešno produkcijo mladih igralcev? Ker ta čas je enega in drugega malo.
