Tiskane izdaje
Ljubljana – Pri 31 letih igralci običajno uživajo v sadovih dotedanjega dela in razmišljajo o jeseni kariere, a pri Sašu Zagorcu je prav prehod v četrto desetletje življenja prinesel najbolj odmevno obdobje njegove športne poti. Nekoč eden od najbolj nadarjenih mladih igralcev svojega rodu se je po reprezentančnem krstu vrnil v matični klub kot kapetan Uniona Olimpije.
Pred enajstimi leti je odšel iz Tivolija, ne da bi dobil pravo priložnost, četudi se je ravno tisto poletje z reprezentančnimi soigralci Goranom Dragićem, Domnom in Erazmom Lorbkom, Hasanom Rizvićem in drugimi okitil z naslovom evropskega prvaka do 20 let, predzadnjo slovensko kolajno mlajših članov. Priznava, da je tedaj ob odhodu čutil grenak priokus, ne pa tudi zamere. »Ni skrivnost, da je Union Olimpija moj klub, v njem sem začel športno pot in ob novem vabilu nisem okleval. Osem let sem igral v tujini in vedno razmišljal, da bi se bilo lepo nekega dne vrniti. Res pa je, da sem do tega prišel po bolj trnovi poti. A to me je obrusilo in zdaj sem prav ponosen, kaj sem preživel in česa sem se naučil,« je Zagorac pojasnil, da se mu poleti ni bilo težko odločiti med možnostjo novega odhoda v tujino in selitvijo v Stožice tudi zato, ker imata z življenjsko spremljevalko dva majhna otroka.
Vseeno je zanimivo, da se je do reprezentančnega radarja selektorja Jureta Zdovca prebil šele letos. Nasploh je bilo poletje 2015 zanj daleč najbolj prelomno. »To je večno vprašanje, zakaj sem moral tako dolgo čakati, da sem naredil dva tako velika koraka v karieri, kot sta članska reprezentanca in vidna vloga pri Unionu Olimpiji. Nisem eden tistih, ki bi si zatiskal oči in za vse krivil druge. Vem, da sem imel v preteklosti tudi jaz svoje pomanjkljivosti. Po eni strani se v času, ko sem bil star okoli 20 let, pri Olimpiji mladim niso tako zaupali kot denimo letos. Poleg tega tedaj nisem dovolj dobro razumel, kaj pomeni biti profesionalec in biti povsem predan športu. Iz mojega rodu s kolajno z EP do 20 let jih je malo izplavalo, za razliko od španskih igralcev, ki smo jih tedaj premagovali tudi po več kot 20 točk, a vsi zdaj igrajo v prvi španski ligi,« pravi.
V dolgih letih, kolikor jih je pred selitvijo v Grosuplje in nato še v Laško preživel v tujini, se je bistveno spremenil tako psihično kot telesno. »Zanimivo, da se me še kar drži sloves igralca, ki ima težave s telesno težo. Ko sem se pred dvema sezonama poškodoval in srečal Zmaga Sagadina, je pohvalil moj stas, a me opozoril, naj pazim, da ga obdržim. Tudi Sašo Filipovski me je pred nekaj leti presenečen pohvalil. A višek kilogramov sem imel pri dobrih 20 letih, tedaj sem res tehtal tudi po 120 kg, zadnjih osem sezon pa sem ustaljen na 105 do 107 kg. Moj življenjski slog se je povsem spremenil, velika zahvala gre tudi starejšemu bratu Željku, s katerim poleti skupaj trenirava tudi po dva meseca ali več in me žene naprej. Dejstvo je, da sem bil dolgo zunaj Slovenije in da me mnogi vidijo tako, kot se me spomnijo od tedaj,« je Zagorac na lastni koži okusil, kako hitro lahko gre igralec v pozabo, saj so ga ob vrnitvi leta 2013 pri enem od slovenskih drugoligašev najprej želeli preizkusiti, da bi videli, kakšen tip igralca sploh je.
»Tedaj mi je nato priložnost ponudil Tone Krump v Grosuplju in hitro sem pokazal, da sodim v slovenski vrh, to sem nato nadgradil pri Predragu Miloviću pri Zlatorogu. Moral sem čez dve stopnici, da sem prišel do Uniona Olimpije,« pojasni Ljubljančan, ki je v prejšnji sezoni v Laškem v povprečju dosegal 18,9 točke in 7,7 skoka v 38 minutah igre, Gašper Potočnik pa mu je po selitvi v Ljubljano namenil mesto kapetana. »Zame je to velika čast, saj vsi vemo, katera igralska imena so se v zgodovino vpisala kot kapetani Olimpije. Mislim, da se bom v tej vlogi lahko dobro znašel, s Savo Lešićem in Zackom Wrightom imamo največ tekem v nogah. A pravo delo kapetana se pokaže šele, ko moštvu ne gre, padci pa se skozi sezono dogajajo vsem,« se zaveda Zagorac, ki se je letos z veseljem odzval tudi krstnemu vabilu v člansko reprezentanco.
Veliko sicer na EP ni igral, vsega skupaj je zbral 13 minut na parketu, in to na tekmi proti Nizozemski, pravega premora zato letos ni imel. »Zame je bila to pozitivna izkušnja in hvaležen sem Zdovcu, da me je vzel s seboj kljub uvodnim težavam s kolenom. Poletje je bilo zato res dolgo, saj sem po poškodbi igral pri Zlatorogu skoraj 40 minut na tekmo, nato pa pred selitvijo v člansko izbrano vrsto z reprezentanco B gostoval na Kitajskem. A na srečo se ne počutim zasičenega in mislim, da bom hitro ujel najboljši možen ritem,« je prepričan najstarejši član ljubljanske zasedbe v novi sezoni.
