Tiskane izdaje
Phoenix – Ko je Goran Dragić v petek med predstavitvijo gostujoče prve peterke pritekel na parket, ga je večina gledalcev nagradila z zmernim aplavzom. Ob prvem zadetem metu – trojki – se je okrepilo žvižganje, ki se je med tekmo stopnjevalo. Za Dragića je bila to morda najbolj čustvena tekma v tej sezoni.
Prvič, odkar so ga Phoenix Suns lani tik pred iztekom prestopnega roka na njegovo zahtevo poslali v Miami, se je Dragić vrnil v nekdaj domačo dvorano Talking Stick Resorts Arena. Enako velja tudi za Geralda Greena, ki je v Miami prestopil poleti kot prost igralec. Na sicer ne povsem polnih tribunah smo zlahka začutili, da je njun odnos do tekme in odnos gledalcev do njiju dal sicer na videz rutinski tekmi sredi rednega dela sezone povsem drugo dimenzijo. Dragić in Green sta bila odločena, da se v nekdanjem »domačem« mestu pokažeta v svoji najboljši izdaji in z zmago odideta naprej v Salt Lake City, kjer so Miami Heat gostovali naslednji večer (in izgubili). Nazadnje sta oba končala z več kot 20 točkami in tudi res pomagala dobiti v drugem polčasu razburljivo tekmo. Igralci Phoenixa pa so po zadržanem štartu in zaostanku za več kot deset točk po prvem polčasu sprevideli, da je ta tekma za nekatere posebna in so se tudi sami pridružili zabavi. V začetku drugega polčasa so premaknili za dve ali tri prestave višje in z bliskovito igro celo prešli v vodstvo. Nazadnje so po izmenjevanju v vodstvu in kopici lepih potez igralci Miamija vendarle pokazali več mirnosti v ključnih trenutkih, po vrsti so odločilne točke za zmago prispevali vsi trije v triumviratu Dragić-Dwayne Wade-Chris Bosh in izkoristili svoje izkušnje. Kar je bila glavna prednost Miami skozi celotno tekmo.
Dragić je tokrat že od začetka igral odločno, veliko je metal in prodiral. In pokazal nekaj izvrstnih potez, denimo domiselno asistenco Greenu za enega od ključnih košev kakšni dve minuti pred koncem tekme in protinapad s polaganjem, pri katerem je v slogu Steva Nasha v zraku počakal, da je branilec že padel nazaj na tla, in nato zanesljivo zadel. Po zadeti trojki, omenjeni asistenci in prodoru, ki ga je sicer izvedel po zgrešenem metu, po katerem je žogo v koš zatlačil Wade, je bil vidno navdušen tudi trener Erik Spoelstra, ki se je tudi sam vživel v naelektreno vzdušje v dvorani in je precej bolj kot običajno poskakoval in vpil ob stranski črti. Dragića pa je pritekel spodbujat skorajda na igrišče. Ob teh potezah so se na tviterju pojavili tudi komentarji, češ da se je zmaj vrnil (angl. dragon, Dragićev vzdevek v ZDA). Kar je bilo namigovanje na vsaj statistično ne najbolj prepričljiv začetek sezone. V izjavi po tekmi je na naše vprašanje, ali je Dragić res ujel pravo formo, Spoelstra svojega glavnega organizatorja igre odločno vzel v bran. »Nikoli se nisem strinjal s to medijsko zgodbo, še več, niti najmanj mi ni mar, kaj ljudje pravijo. Goran je tekmovalen in zmagovalec, mojstrsko vodi našo igro. Res se je soočal z nekaj izzivi, vendar nanje dobro odgovarja, njegov pristop je pravi.«
Dragić je v slačilnici po tekmi priznal, da se je še posebej čustveno vrniti v mesto, kjer je igral več let in kjer ima še vedno hišo. »Odziv gledalcev me je razveselil. Zahvaljujem se vsem, ki so mi vzklikali, pa tudi vsem, ki so mi žvižgali. To je del igre. Najlepše pri športu je, če se navijači vživijo v tekmo.« Miamijev trener je pohvalil vso trojico, ki je nekdaj igrala v Phoenixu – poleg Dragića in Greena še Amar'e Stoudemire. »Goran je bil zelo odločen, Green iskrica s klopi in tudi Amar'ejeve minute so bile zelo produktivne.«
Dragić je ameriškim kolegom odgovarjal tudi na vprašanja o Greenu, ki je bil v podobnem položaju, a je bilo zanj slišati manj žvižgov, med tekmo pa je skrbel za odnos z ljudmi v Phoenixu. Po svojih zadetih trojkah ali koših iz prodorov je večkrat pogledal proti klopi domače ekipe. Nekateri poznavalci so že med samo tekmo ugibali, da gleda (tudi) proti lastniku ekipe Suns Robertu Sarverju, od katerega poleti ni dobil dovolj dobre ponudbe, da bi ostal v Arizoni. In mu s tem želel povedati: »Poglej, kaj si izgubil.« Po Dragićevem mnenju pogledovanje proti klopi ni pomenilo ničesar. »To je počel že takrat, ko sva igrala skupaj. Takšne poteze igro kvečjemu naredijo še bolj zabavno.«
