FIBA ostro zahteva red v regiji

Ljubljana – Po krajšem zatišju, ki so ga občasno prekinjale za javnost manj zanimive informacije o lastniški preobrazbi lige ABA in obrisih ustroja nove regionalne lige, je v soboto močno odmevalo pismo FIBA za vodstva nacionalnih zvez iz nekdanje Jugoslavije. Odločnost zapisanega dokazuje, da vodilni v mednarodni zvezi izgubljajo potrpljenje.

Podrobnosti iz pisma, pod katerim je podpisan generalni sekretar FIBA Patrick Baumann, so prišle na dan v nenavadnih okoliščinah. Prvi jih je objavil srbski spletni portal B92, pri katerem so poudarili, da njihov vir ni bila tamkajšnja zveza, ker dokumenta sploh še ni prejela, pač pa so jim ga priskrbeli iz Slovenije. Švicar je v besedilu najprej spomnil, da so predsedniki nacionalnih zvez 9. aprila zaprosile FIBA za pomoč pri preoblikovanju regionalnega prvenstva ter da so od tedaj njegovi sodelavci vložili veliko truda in finančnih sredstev, da bi jim ustregli. Toda zdaj razočarano ugotavljajo, da nacionalne zveze in vodilni klubi v njihovih državah še vedno stojijo na nasprotnih bregovih.

Cedevita, Cibona in Zadar so denimo stopili v stik s FIBA kar neposredno in s pisno izjavo napovedali, da bodo tudi v naslednji sezoni vztrajali v ligi ABA. Skupina klubov, ki prihajajo iz vseh šestih držav (poleg treh hrvaških zasedb še Krka, Union Olimpija, Igokea, MZT Skopje, Budućnost, Partizan, Mega Leks in Metalac), pa je 20. maja podpisala dogovor z ligo ABA, v katerem se strinja, da je 80 odstotkov lastniških in upravljalskih pravic v rokah nastopajočih zasedb, 20 odstotkov pa pripada šestim zasebnim ustanoviteljem, ki bodo postopno prepustili svoje deleže klubom. S tem so se kajpada zavezali, da želijo še naprej igrati v tekmovanju s 14-letno zgodovino, zapleta se le pri Crveni zvezdi, saj njen predsednik Nebojša Čović želi doseči, da bi se individualni lastniki že letos umaknili iz upravljalske sheme.

Košarkarske zveze v regiji z izjemo hrvaške medtem uradno podpirajo FIBA, ki je marca letos razveljavila priznanje lige ABA, in igrajo dokaj neodločno igro. Načelno podpirajo rojstvo nove regionalne lige in klubom niso prižgale zelene luči, da bi lahko še naprej sodelovali v ligi ABA, toda hkrati nihče še ni sprožil ukrepov, da bi jim to preprečil.

»Stališča zvez in klubov so si nasprotujoča. Zato bodo morale nacionalne zveze storiti vse, da bi ohranile nadzor nad košarko in tekmovanji v svojih državah. Zagotoviti bodo morale, da bodo njihova moštva, košarkarji in sodniki nastopali le v tekmovanjih, ki jih priznava FIBA, ter uvesti sankcije za morebitne kršitelje: po potrebi jih morajo izključiti iz državnih prvenstev,« je poudaril Patrick Baumann in svoje članice posebej opozoril, da jih k ukrepom zavezujejo tudi njihovi statuti. Ob tem pa dodal, da bo zaplet tema naslednjega zasedanja izvršnega odbora FIBA, ki se bo sestal 18. in 19. t. m.

Še posebej grozeče zvenijo zadnje besede, da so od tekmovalnega oddelka FIBA že zahtevali podrobno analizo možnih scenarijev za primer, če bi klubi in sodniki trmasto vztrajali pri ligi ABA. V prevodu iz diplomatske latovščine bi lahko po letošnjem EP pričakovali tudi izključitev državnih reprezentanc kršiteljev, čeprav skoraj ne gre verjeti, da bi lahko posegli po tem ukrepu. Na letošnjem eurobasketu bo denimo sodelovalo šest izbranih vrst iz nekdanje Jugoslavije (Slovenija, Hrvaška, Srbija, BiH in Makedonija), na prejšnjih dveh pa se je med 24 najboljših na stari celini uvrstila vsa šesterica in na obeh so se v četrtfinale prebila po tri moštva iz regije »nepriznanih«.

Kazni se zdijo nesmiselne ne le zagovornikom lige ABA, ampak tudi številnim nevtralnim opazovalcem. Ti opozarjajo, da so minili časi, ko so lahko športni birokrati zahtevali absolutno poslušnost in narekovali ritem dela profesionalnim klubom, zato vse vpletene pozivajo k zvrhani meri zdrave pameti. Da so grožnje s težkim orožjem odveč, priča že podatek, da je liga ABA delovala kar devet let, preden jo je FIBA priznala. Pet let pozneje pa je preklicala svojo odločitev brez jasno opredeljenih argumentov. In verjetno niti zdaj ne bi imela prav nič proti njej, če se nacionalne zveze ne bi spomnile, da želijo same prevzeti nadzor nad utečenim tekmovanjem.