Finale proti nedosegljivim kaplja čez srbski rob

Če bi Američani lovili rekordno zmago v finalu OI, bi jo gotovo dosegli. Mike Krzyzewski ponosno odhaja v zgodovino.

Objavljeno
23. avgust 2016 01.19
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Ljubljana – Medtem ko je šlo v vseh drugih finalih na letošnjih olimpijskih igrah na nož in za vsako žogo do zadnjih sekund, je bil zmagovalec košarkarskega turnirja znan že sredi druge četrtine. Tedaj je Kevin Durant dobil krila, Srbi pa so uvideli, kako daleč so še vedno od najboljših na svetu. Toliko, da o tem najraje sploh ne razmišljajo.

Če bi Američani vso tekmo stiskali Srbe, kot so jih v drugi in tretji četrtini, ki so ju dobili z rezultatom 60:28, bi zgodovina olimpijskih finalnih tekem dobila rekord. Toda ker jim ni bil potreben, ga ni bilo, nasploh pa bi tekmovali zgolj s svojimi predniki, najvišja zmaga v tekmi za zlato kolajno pripada rodu ZDA, ki je leta 1948 prekosil Francijo s 65:21. Pri vrednotenju dosežkov pa moramo neizogibno uporabiti kanček previdnosti. Drugo najvišjo zmago so ZDA dosegle nad Sovjetsko zvezo v olimpijskem finalu 1956 (89:55), nato pa so že na vrsti sodobnejši časi, v katerih bo vsakdo našel junake svoje mladosti.

Hrvati so jo denimo v Barceloni 1992 skupili s 85:117, čeprav so imeli v moštvu Dražena Petrovića, Tonija Kukoča, Dina Rađo, Velimirja Perasovića in Stojka Vrankovića, ZR Jugoslavija z Dejanom Bodirogo, Predragom Danilovićem, Vladetom Divcem, Aleksandrom Đorđevićem in Žarkom Paspaljem pa jo je v Atlanti '96 odnesla le za odtenek bolje (69:95). To so bili časi pravih »dream teamov«, ki so postavili na parket svoja najmočnejša orožja, zato so ameriško selekcijo iz začetka 90. leta do vrha napolnile sloviti košarkarski hram slavnih v Springfieldu z olimpijskimi slavljenci.

Letošnja ponudba bodočih legend je bila, tudi zaradi niza odpovedi v reprezentanci ZDA, precej bolj pičla. Carmelo Anthony je postal prvi košarkar s tremi zlatimi olimpijskimi kolajnami v zgodovini, prav tolikokrat je bil prvak trener Mike Krzyzewski, ki je Riu de Janeiru končal svoje poslanstvo in prepustil krmilo Greggu Popovichu »Želeli smo se vrniti z zlatom okoli vratov in poskrbeti, da se bo 'Coach K' poslovil v šampionskem slogu,« je pojasnil Kevin Durant, na koncu šele peti strelec letošnjega olimpijskega turnirja (povp. 19,4). Prvi je Hrvat Bojan Bogdanović (25,3), ki se je poslovil že v četrtfinalu. In ko je kdo v Srbiji ocenil, da so imeli njihovi ljubljenci v nedeljo zgolj slab dan, je moral v isti sapi priznati, da vendarle primerja hruške in jabolka.

Američani so tudi brez kopice fantastičnih asov pripeljali v Rio osem mož, ki so se v minuli sezoni uvrstili med 16 najboljših strelcev lige NBA. Od srbskih reprezentantov je v njej igral le Nikola Jokić in zasedel 124. mesto, Miroslav Raduljica je pred leti odigral v njej 53 tekem v stranski vlogi, Nemanja Nedović še manj (24). Bogdan Bogdanović šele postaja ameriški projekt prihodnosti, Miloš Teodosić pa bo bržkone za večno ostal neuresničena želja, tako kot nekoč Bodiroga.

Srbija (takrat še skupaj s Črno goro) je na OI 2004 prehitela le Angolo. V Peking 2008 in London 2012 se sploh ni uvrstila, zdaj pa je naslovu svetovnega podprvaka 2014 in lanskemu četrtemu mestu na EP dodala še olimpijsko srebro. Bi lahko dosegla še več? Seveda, moštvo lahko vedno igra še nekoliko bolje, toda ob zdajšnjem razmerju moči je upanje na zmago nad ZDA v odločilni tekmi za lovoriko zgolj prazno sanjarjenje.

»Prišli smo do svojega maksimuma in finale je bil za nas že kaplja čez rob. Vse skupaj je bilo zelo naporno, saj smo se morali najprej uvrstiti na OI in že kvalifikacije so nam vzele veliko energije. Zaslužili smo si igrati v finalu, saj so fantje storili vse, kar smo od njih zahtevali. Na žalost nismo mogli računati na poškodovanega Nemanjo Bjelico, saj smo bili nemočni proti agresivnosti Američanov, kar je ustavilo naš pretok žoge. Nismo mogli ustaviti Durantovih trojk z devetih metrov, v podrejenem položaju smo bili tudi pri skokih,« je svoje košarkarje pohvalil selektor Aleksandar Đorđević, ki je na koncu ostal brez kolajne, saj po olimpijskem protokolu pripadajo le igralcem. In dodal: »Zdaj moramo izkoristiti napovedano menjavo rodov pri Franciji, Španiji in bržkone tudi Litvi ter naskakovati vrh na vsakem tekmovanju.«