Je taktiziranje izzivalcev ZDA odveč?

Ameriški košarkarji po težavah z vsemi resnimi izzivalci v razkošje najete križarke.

Objavljeno
16. avgust 2016 02.17
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Tradicija se ponavlja. Udeleženci največjih mednarodnih tekmovanj zagotavljajo, da reprezentanca ZDA ni nepremagljiva, hkrati pa delajo vse, da se ne bi z njo prezgodaj srečali v izločilnih dvobojih. Med najbolj pošteno-naivnimi je bila Slovenija na SP pred dvema letoma, na letošnjih OI pa se s športnimi in moralnimi dvomi soočajo vsa boljša moštva.

Olimpijski spored naj bi na papirju ponudil 12 najboljših reprezentanc na svetu, toda v praksi so stvari precej bolj zapletene. V skupini A so se udarila tri najuspešnejša moštva s svetovnega prvenstva 2014 (ZDA, Srbija in Francija) in še nikoli tako močna Avstralija, toda že Srbi so hitro ugotovili, da sta Venezuela in Kitajska toliko šibkejši, da se elitni četverici ni bilo potrebno naprezati za uvrstitev v četrtfinale. Zato so si lahko privoščili dobršno mero taktiziranja, ki je segalo vse do pogledov proti možnim tekmecem na poti do finala.

V skupini B je medtem šlo v glavnem za golo preživetje, saj je po kakovosti na prvi pogled zaostajala le Nigerija. Stvari so se dodatno zapletle po porazih evropskih prvakov iz Španije proti Hrvaški in Braziliji, neuspehih gostiteljev OI proti Hrvaški in Argentini ter grenkem presenečenju naših južnih sosedov proti Nigeriji. Kanček več priložnosti je tako imela le Litva. Po treh uvodnih zmagah si je zagotovila bodisi prvo bodisi tretje mesto v skupini ter se ognila zgodnjemu soočenju z Američani, zato si je lahko v ponovitvi finala lanskega EP privoščila že kar sramoten poraz. Španci so jo ugnali kar s 109:59 in dosegli svojo najvišjo olimpijsko zmago doslej. Pred osmimi leti so v Pekingu prekosili Angolo za 48 točk.

Mnogi so vendarle prepričani, da je pretiravanje pri uporabi matematike odveč in da reprezentanca ZDA še zdaleč ni nepremagljiva. Zadnjič je klonila v polfinalu SP 2006 proti Grčiji, od tedaj pa se le sila poredko spravljala v težave. Do letošnjih OI je najtesneje odpravila Brazilijo na SP 2010 (70:68), Litvo na OI 2012 (99:94) in Španijo v finalu istih iger (107:100), letos pa so jo do zadnjih sekund ogrožale Avstralija (98:88), Srbija (94:91) in Francija brez Tonyja Parkerja (100:97), brez preglavic je bila kos le popolnim obstrancem. Ali je to prava vrednost selekcije, ki je pred štirimi leti premagovala olimpijske izzivalce s povprečno razliko 32,1 točke?

Močno dvomimo. Hkrati pa prikazano v uvodnih petih kolih ni potrdilo, da smo gledali dvanajsterico, ki bo tudi brez številnih manjkajočih asov v naslednji sezoni z LeBronom Jamesom in Stephenom Curryjem na čelu zaslužila 218,6 milijona dolarjev le z mezdami klubskimi delodajalcev in vsaj še enkrat toliko s prispevki oglaševalcev. Najbolje plačani bodo Kevin Durant (po novem Golden State), DeMar DeRozan (Toronto, oba po 26,54 milijona $ za naslednje leto) in Carmelo Anthony (New York) 24,6, Harrison Barnes, ki je doslej na OI zbral le 12 točk, bo pri Dallasu pospravil 22,1 milijona, najslabše pa bo plačan Torontov organizator igre Kyle Lowry (Toronto) z 12 milijoni. Za primerjavo: številni ameriški olimpijci so pred odhodom v Rio potarnali, da imajo doma velike težave z rednim plačevanjem položnic. Metalec kopja Cyrus Hostetler je iskreno priznal, da pri atletiki še nikoli ni zaslužil več kot 3000 dolarjev na leto. Poznamo tudi druge skrajnosti. Plavanje nikakor ne sodi med športe bogatašev, toda Michael Phelps je do letošnjih OI že zaslužil 55 milijonov dolarjev.

»Gliha vkup štriha,« pravi stari pregovor, zato ameriškim košarkarjem ni bilo težko odšteti po 750 dolarjev za vstopnico, da so si ogledali enega od Phelpsovih nastopov. Nato pa so se hitro vrnili v varno zavetje strogo varovane, a zato toliko bolj razkošne križarke Srebrni oblak, na kateri bivajo v času iger za razliko od 36 košarkarjev iz lige NBA iz drugih držav. Medtem ko je Avstralec Andrew Bogut širnemu svetu ponudil fofografijo, kako popravlja zaveso kabine za prhanje, Argentinec Emanuel Ginobili objavil posnetek svojega začasnega domovanja, ob katerem bi zavihal nos marsikateri slovenski študent, Španca Pau Gasol in Ricky Rubio pa redno nizata fotoreportaže iz olimpijske vasi, Američani živijo v popolni osami, v kateri jim ne manjka niti ptičjega mleka.

»Odkar naši zvezdniki iz lige NBA tekmujejo na OI, še nikoli niso bili nastanjeni v olimpijski vasi. Letos smo se tako kot v Atenah 2004 odločili za ladjo, ki jim nudi vse potrebno udobje. Pa ne gre za njihovo razvajenost. Ne moremo si predstavljati, da bi kot najbolj najbolj prepoznavni športniki na svetu bivali z drugimi športniki. Niti za hip ne bi imeli miru. Tudi med vrhunskimi športniki pač vlada jasna hierarhija, ki je v časih sodobne tehnologije toliko bolj moteča. Mar ni celo Phelps prosil teniškega asa Novak Đokovića za skupni posnetek? Upoštevamo pa tudi, da sobe v olimpijske vasi niso predvidene za takšne velikane. Neredki so primeri, da si morajo centri podaljšati postelje s kovčkom, da jim noge med spanjem ne visijo v zraku,« odločitev zagovarja direktor košarkarske reprezentance ZDA Jerry Colangelo.