Kariera je Omiću zacvetela na Kanarskih otokih

Življenje na Kanarskih otokih je sen prenekaterega Zemljana, tamkajšnje podnebje je eno najbolj prijetnih čez vse leto. Alenu Omiću je zato lani, ko je prejel ponudbo tamkajšnjega košarkarskega prvoligaša, padla sekira v med. Kako globoko, spoznava šele zadnje mesece, saj se je pri Gran Canarii razvil v enega najbolj dominantnih centrov v Španiji in se z njo poteguje tudi za finale evropskega pokala.

Njegovo življenje v zadnjih mesecih je eno samo potovanje in igranje, pravi, saj je od Las Palmasa dve uri in 45 minut leta do Madrida in še pol ure več do Barcelone, na celino pa morajo dvakrat na teden, ob evropskih tekmah še med vikendi, ko je na sporedu državno prvenstvo. »To je edina slaba plat tega, saj mi ne ostaja nič časa. Še mojim najbližjim ni uspelo priti na obisk, odkar sem tu, ker v takšnem ritmu težko najdem obdobje, ko bi bil dlje časa na otoku.« Pravi, da silno pogreša dom in družino, na katero je močno navezan in od nje prvič tudi tako ločen, da si ne morejo kar skočiti na obisk. Ko se je pri 17 letih iz BiH preselil v Slovenijo, so mu namreč starši in sestra Alma že leto pozneje sledili v Ljubljano, in čeprav si niso delili istega stanovanja, mu je bilo lažje, ker je vedel, da se lahko kadarkoli obrne nanje.

»Sestra zdaj končuje šolo, zelo me veseli, da je pridna. Če jaz nisem bil za knjige, je vsaj ona,« v šaljivem tonu pove 23-letnik iz Tuzle, ki si je lani, tik pred reprezentančnim zborom, na zapestju naredil tatu, ki ga ves čas spominja na najbližje. »Predstavlja življenje, družino in moč, sam namreč zelo spoštujem tradicijo in tudi rdeča zapestnica, ki jo nosim, je darilo moje babice,« razkrije steber španske zasedbe, ki med pogovorom pogosto poudari, da je marsikaj, kar se dogaja v življenju in kar ga čaka, v božjih rokah. »Spoštujem svojo vero, in ko se zbudim, grem na trening ali letalo, se vedno poklonim svojemu bogu,« doda Omić, ki v Španiji živi sam, saj življenjske spremljevalke za zdaj nima, je pa odločen, da si bo ustvaril družino.

Ob Renesesu zacvetel

»Rad imam otroke, oni so največ, kar lahko dobiš v življenju. Oče mi je pogosto govoril, kako je stal ob meni, medtem ko sem spal, in opazoval, kako se vrtim v postelji. Zagotovo to čaka tudi mene,« je prepričan slovenski reprezentant, ki bo s soigralci danes začel lov za finalom evropskega pokala, v polfinalu jih čaka turški Galatasaray, cilj zasedbe iz Las Palmasa pa je vsaj ponovitev, če že ne korak naprej od lanskega dosežka, ko so šele v finalu izgubili s Himkijem. »Ampak vseeno nočem govoriti o željah, zanje je treba najprej dati vse od sebe, Turki pa bodo velik izziv. V naši dvorani je že dolgo čutiti vroče ozračje, na vseh tekmah je lepo polna, nazadnje je bilo denimo 7500 ljudi, sprejme pa jih 10.000. Vsi potihem pričakujemo, da bomo prišli vsaj tako daleč, kot je lanska zasedba,« trdi Omić.

Njegov igralski razcvet v tej sezoni povsod vzbuja občudovanje, v evropskem pokalu je ta čas drugi najučinkovitejši igralec, drugi skakalec (7,74 skoka) in deveti strelec (13,8 točke), veliko zaslug za to pa ima prav trener Aito Garcia Reneses, eden najuspešnejših španskih trenerjev, devetkratni prvak tamkajšnjega DP in lastnik petih lovorik iz različnih evropskih tekmovanj. »O njem res ne gre izgubljati besed, ve se, kaj pomeni njegovo ime v Evropi. Vsak v zasedbi točno ve, kje je njegovo mesto, če ne slediš dosledno navodilom, morda že prihodnjič ne boš igral, zato si tega nihče ne privošči in vse odlično deluje,« z navdušenjem pripoveduje Omić, a velika skrivnost delovanja kanarske zasedbe je tudi v sistemu, za katerega slovenski strokovnjaki že dlje časa opozarjajo, da ga je Union Olimpija opustila in izgubila.

»Imamo zasedbo, v kateri je dovolj igralcev z vsemi mogočimi izkušnjami. Starejši in mlajši smo dobro prepleteni, ko denimo tečem v napad, vem, da mi bo žoga priletela točno v roke. Imeti zanesljivega organizatorja igre je res dragoceno,« poudarja Omić, ki že vrsto let velja za velik talent, a je vse razkošje svojega znanja pokazal šele po selitvi v Španijo, ki se je je, to priznava, sprva zelo bal. »Eno se je bilo v najstniških letih preseliti v Slovenijo, drugo v Španijo. V Sloveniji je le bil drugi dom, ni se bilo težko pogovarjati, tu pa sem bil omejen, res je bil čuden občutek v želodcu, ko sem prihajal.« Takrat mu je bil v veliko oporo Gregor Zdolšek, tudi reprezentančni maser, ki ga je pospremil v Španijo in mu uvodna dva tedna pomagal, da se je prilagodil na novo okolje in namestil v novem stanovanju, dobrih pet minut vožnje od dvorane.

Mlajši in starejši »brat«

»Z Gregom sva povezana, odkar sem se kot mulc priselil v Laško. Do njega gojim izjemno spoštovanje, je kot starejši brat, na katerega se vedno lahko zanesem. Tudi ošteti me je znal, ko sem kot najstnik še poskušal zaobiti kakšno pravilo. Skupaj sva bila v Laškem, v Ljubljani, v reprezentanci in logično je bilo, da sem ga poklical, ko sem se odločil za odhod v Španijo. Upam, da bo pripravljen na kaj takšnega tudi, ko bom prihodnjič menjal klub,« Omić ne skriva navdušenja nad maserjem iz Ponikve, medtem ko položaj mlajšega »brata« pripada sovrstniku Klemnu Prepeliču, tudi nekdanjemu soigralcu pri Olimpiji in lani v reprezentanci, s katerim se vsak dan slišita po telefonu in družita v slehernem prostem času zunaj sezone. »Pogosto se slišim tudi s Simom Atanackovićem, pa Jusufom Nurkićem, ki je zdaj v Denverju, tudi v Las Palmasu imam družbo v Milošu Varagiču, ki je prišel sem na rehabilitacijo kolena,« našteva Omić, ki se je letos ubranil slehernih načrtov za poletje, lansko je denimo pred reprezentanco preživel v ZDA.

»Lani sem imel toliko načrtov in sem nenehno begal sem in tja, zdaj sem popolnoma osredotočen na delo pri Gran Canarii in na naše prihodnje cilje, potem bom razmišljal naprej,« je odločen, ko beseda nanese na prihodnost, se je pa vmes že slišal z novim slovenskim selektorjem Igorjem Kokoškovom, tudi z Rašem Nesterovićem in Matjažem Smodišem je že bil v stiku, res pa je, da le po telefonu, saj k njemu niso dopotovali. V Španiji je nekoliko izpilil tudi svojo angleščino, pri čemer mu pomaga Sasu Salin, še en nekdanji soigralec iz Uniona Olimpije. Zdaj mu je žal, da ni v času igranja v Sloveniji več pozornosti namenjal sporazumevanju v tujem jeziku: »Toda saj veste, po bitki je vsak general, ampak takrat nisem razmišljal tako daleč. Zdaj sem že kar dober, razumem vse, se pa vse precej ustavi pri španščini,« pove v smehu veliki reprezentančni zabavljač, ki ga dobro razpoloženje v tujini ni zapustilo.