Tiskane izdaje
Ljubljana – Naj se letošnja finalista lige Telemach še tako vneto trudita dokazati, da njun veliki uspeh vendarle ni senzacija, temu pa pritrjujejo njuni rezultati, številni klici novinarskih kolegov iz tujine in tudi vprašanja bežnih spremljevalcev slovenske košarke pravijo drugače. Kdo za vraga sta Rogaška in Tajfun?
Pred drevišnjim odprtjem finalne serije do treh zmag ob 20. uri v Rogaški Slatini je najbolj preprost odgovor, da gre za moštvi, ki sta v minulih mesecih prikazovali najbolj konstantne predstave in v tekmah DP igrali najbolje, ko je bilo najbolj potrebno. In to z zelo različnima slogoma. Slatinčani stavijo na širok nabor natančnih strelcev, tudi za tri točke, in se najbolje znajdejo v tekmah z visokim rezultatom. Šentjurčani medtem prisegajo na načelo najprej obramba, v napadu pa igrajo organizirano in predvsem nesebično. Takšna logika jim je prinesla 22 zmag v 30 tekmah rednega dela sezone ter skok prek četrtfinala z Zlatorogom in polfinala s Krko že v dveh tekmah. Rogaška je ubrala nekoliko daljšo pot.
V ligaškem delu DP je zbrala 16 zmag in 14 porazov, v obeh dvobojih končnice je ugnala Grosbasket in Helios Suns z 2:1, pa vendar bo zaradi boljše uvrstitve v ligi za prvaka uživala v finalu prednost tekme več v domači dvorani, kar ni zanemarljivega pomena. Toda hkrati ne smemo pozabiti, da je Tajfun zelo samozavesten tudi na gostovanjih, kar med drugim dokazujeta dve zmagi v Novem mestu, do uspeha pa je prišel tudi v Rogaški Slatini. V štirih merjenjih moči je bil trikrat uspešnejši od finalnega tekmeca: v uvodnem delu DP s 95:88 in 76:65, v ligi za prvaka pa je bil obakrat boljši gostitelj, Rogaška, z 71:66, Tajfun z 89:71. Ne glede na boljši iztržek pa si Šentjurčani ne želijo prilastiti vloge favorita, hkrati pa vztrajajo, da so izjemno ponosni na svoj napredek v tej sezoni, potem ko so se lani le za las ognili izpadu. Izkušeni Dragiša Drobnjak, ki je že petkrat osvojil naslov slovenskega prvaka (v letih 2000, 2003 in 2010 s Krko, 2005 in 2006 z Unionom Olimpijo), potrjuje, da vzpon ni bil lahek.
»Največja ovira je bila v glavah soigralcev. Kot najstarejši član moštva sem videl izziv v tem, da bi pripravil soigralce do spoznanja, kako pomemben je že sleherni trening. Težko je namreč priti v okolje, v katerem nekateri člani moštva študirajo ali hodijo v službo, ter jim govoriti, da morajo na košarko gledati kot profesionalci. Večina soigralcev se je običajno sprijaznila, da je uspeh že obstanek med prvoligaši ali preboj v ligo za prvaka in da ob tem zaslužijo nekaj denarja. Ko sem prišel v Šentjur, sem fantom dejal, da ima moštvo veliko večji potencial in da lahko dosežejo nekaj, kar bodo pomnili do konca življenja. Všeč mi je, kako smo skupaj napredovali, zato sem sredi sezone zavrnil Krkino vabilo. Tudi ko smo v drugi tekmi polfinala ostali brez Ceole Clarka in Milana Sebiča, smo se odlično odzvali. Ni namreč pomembno, kdo je odsoten, ampak kdo je dal vse od sebe,« pravi 37-letni košarkar, ki je s povprečjem 10 točk četrti strelec Tajfuna v DP. Pred njim so krilo Đorđe Lelić (16), organizator igre Clark (10,9), ki po pretresu možganov drevi bržkone ne bo igral, in drugi dirigent Domen Bratož (10,5), na petem mestu 218 cm visoki center Emir Zimić.
Pri Rogaški izstopajo visoki branilec Sandi Čebular (17,7), krilni center Dražen Bubnić (14,2), center Žiga Dimec (12,4) in branilec Tadej Ferme (9,7). Bubniću, ki je v prejšnjih dveh sezonah neuspešno poskušal osvojiti lovoriko v Olimpijinem dresu, se zdaj nenadejano ponuja nova velika priložnost: »Prednost domače dvorane včasih prinese dodatno obremenitev in oteži nalogo, toda borili se bomo po najboljših močeh. Dobro poznamo Tajfun in vemo, kako nevaren je v gosteh. Ne pričakujem večjih taktičnih presenečenj, odločile bodo malenkosti. Upam, da ne bodo tehtnice – na eno ali drugo stran – prevesile poškodbe. Veliko raje bi videl, da bi nas do naslova popeljali navijači. V Rogaški Slatini namreč vlada prava košarkarska evforija, verjamem pa, da je podobno tudi v Šentjurju.«
