Kje bo Olimpijin grob?

V zadnjih letih žal košarka umira na obroke, tako v manjših krajih kot v Ljubljani.

Objavljeno
06. marec 2017 11.44
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Kaj takšnega pri nas ni možno. Ko so košarkarji Zadra dosegli izjemno pomembno zmago v ligi ABA nad Cibono pred 1500 gledalci v dvorani Krešimirja Čosića, je 2500 najbolj strastnih privržencev spremljalo tekmo na tribunah legendarnih Jazin. Iz protesta zaradi kaotičnih razmer v klubu so želeli pokazati, kako nujno je sožitje med moštvom in navijači. Potezo so s simpatijami pospremili vsi, ki vedo, kako je košarka pri srcu Dalmatincem in kako znajo ognjevito razgaliti čustva. Podobno je bilo nekoč v Sloveniji, ko je igra z oranžno žogo imela kultni status.

V zadnjih letih žal umira na obroke, tako v manjših krajih kot v Ljubljani. Še bolj kot pomanjkanje denarja pa prave zanesenjake boli, da košarka nima več gonilne sestavine – duše. Klasičen odraz razmer je dvorana v Stožicah. Njeno odprtje avgusta 2010 so vzneseno napovedovali kot konec agonije Uniona Olimpije, kot da bi lahko vse dolgove in zablode pustila v Tivoliju ter očiščena vstopila v lepše čase. Hitro je bilo jasno, da je šlo le za preračunljive floskule, ki so se za kratek čas združile z željami naivnih. Radovednežev, ki so želeli videti čudež arhitekture, je bilo vse manj, neplačanih igralcev in trenerjev vse več, po zlu je šla evroliga, le z manevri zunaj igrišča in obilo sreče sta ostala evropski pokal in liga ABA. Še najbolj se obiska Stožic veselijo gostujoče ekipe, saj vedo, da ljubljanski gostitelji ne bodo uživali nikakršne prednosti.

Rokometašice Krima so se medtem že vrnile na Kodeljevo, kjer lahko tisoč gledalcev ustvari lepo vzdušje, medtem ko bi se v Stožicah počutile kot v labirintu duhov. Odbojkarji ACH Volleyja vztrajajo v osamljeni lepotici le za tekme lige prvakov, najbolj so ji zvesti košarkarji Uniona Olimpije, čeprav so na njenem parketu dobili le tri od osmih domačih tekem sezone v ligi ABA, ob priložnostnih obiskih Tivolija pa vse štiri – do sinoči. Pač nimajo izbire. Preveč so odvisni od pomoči župana Zorana Jankovića (in mestnih holdingov), njegov življenjski projekt pa bi brez športnih vsebin izgubil osnovno poslanstvo in moralno klonil pod težo zahtev upnikov bankrotiranega graditelja športnega in nakupovalnega središča Stožice. Objekt je pač najlažje zgraditi. Precej težje ga je poplačati in mu vdihniti polno življenje.

Zagovornikov ocene, da je Tivoli pravi dom Uniona Olimpija, je vse več. Zavedajo se, da so Stožice še vedno nedokončane in naprodaj ter da bodo prihodnje leto na vrsti lokalne volitve. Prav tako dobro vedo, da bo morala dolgoletna gonilna sila slovenske košarke najprej storiti nekaj vzvratnih korakov, toda boljša začetna rešitev kot finančni kolaps, sporen izbris dolgov in selitev v 4. slovensko ligo bi bila vrnitev na kraj velikih uspehov, med žive. Domala v središču mestnega vrveža bi lahko začeli graditi z edinim premoženjem kluba – tradicijo. Nenazadnje tudi vsaka kulturna prireditev potrebuje ustrezen avditorij in slehernega koncerta v Ljubljani ne tiščijo v Stožice, ker so primernejši Cankarjev dom, Tivoli, Križanke, Kino Šiška, Cvetličarna ...

Seveda pa je vse brezpredmetno, če ne bo pravočasnega konsenza s pokrovitelji in mestnimi oblastmi. Ostalo bo le vprašanje, kje naj stoji Olimpijina nagrobna plošča: v Tivoliju ali Stožicah?