Kolajna je vselej cilj, ne glede na kader

1. Španija, 2. Srbija, 3. Francija, 4. Litva, 5. Turčija, 6. Rusija, 7. Hrvaška, 8. Slovenija, 9. Grčija, 10. Velika Britanija ... Takšna je razvrstitev najboljših evropskih reprezentanc na lestvici Mednarodne košarkarske zveze FIBA, ki upošteva dosežke v zadnjih dveh olimpijskih ciklih. Z njo se strinjajo le redki, izjema je vodilna četverica, ki je v zadnjih letih zares najuspešnejša. Toda Srbi potihem že načrtujejo naskok na vrh.

Konec novembra bodo minila šele štiri leta, odkar je Aleksandar Đorđević nasledil Dušana Ivkovića na klopi srbske izbrane vrste. Niz uspehov pa ima njegov prepoznaven podpis: srebrna kolajna na SP 2014, 4. mesto na EP 2015, srebro na OI 2016 po novem finalu z ZDA. Nič drugega niso pričakovali navijači »orlov« od legendarnega asa z vzdevkom »Sale nacionale«. Navduševal jih je že v dresu Partizana, ki mu je leta 1992 prinesel senzacionalni naslov evropskega prvaka z zmagovito trojko v finalu z Joventutom, nato kot karizmatičen organizator igre izbranih vrst SFR in ZR Jugoslavije, s katerima je osvojil kar tri zlate kolajne na EP (1991, 1995 in 1997) in za nameček bron leta 1987, za priboljšek pa zlato na SP 1998 in srebro na OI 1996. Kot selektor uporablja zelo podobna merila kot v igralskih dneh.

»Srbska reprezentanca mora biti ambiciozna. Njen cilj je vedno kolajna, ne glede na igralski kader, s katerim razpolaga. Ne moremo se skriti pred pričakovanji in tega niti ne želimo. Tudi na letošnji eurobasket gremo po odličje, vloge enega od favoritov ne jemljemo več kot breme. Imamo odlične košarkarje s kapetanom Milošem Teodosićem na čelu, ki se lahko pohvalijo z vrhunskimi karierami in znajo igrati pod pritiskom. To je hkrati odgovornost in privilegij, ko se odkrito spoprimeš z izzivi, je vse skupaj lepše in slajše,« je že od nekdaj prepričan Dorđević in svojih stališč ni spremenil niti po nizu težav. V Istanbul, kjer se bo Srbija uvodoma pomerila s Turčijo, Latvijo, Rusijo, Belgijo in Veliko Britanijo, se bo moral podati brez štirih članov lanske olimpijske zasedbe, drugo leto zapored pa bo pogrešal Nemanjo Bjelico – MVP evrolige 2015, nato aduta Minnesote v ligi NBA.

Jokić ga še vedno muči

Po reprezentančni upokojitvi Stefana Markovića in odpovedi Denverjevega zvezdnika Nikole Jokića so se morali Srbi sprijazniti, da robustni center Miroslav Raduljica ne bo mogel igrati na EP zaradi vnetja kolena, bržkone pa niti krilo Marko Simonović zaradi poškodbe palca na desni roki. Večino pripravljalnih tekem sta izpustila tudi branilca Nemanja Nedović (rama) in Teodosić (mečna mišica), toda Đorđević je prepričan, da bosta pravočasno okrevala ter se pridružila Bogdanu Bogdanoviću, Nikoli Kaliniću, Ognjenu Kuzmiću, Stefanu Joviću, Milanu Mačvanu in 221 cm visokemu povratniku Bobanu Marjanoviću, ki je doslej igral le na EP 2011.

»Sprijazniti se ne morem le z Jokićevo odpovedjo. Zdrav je in za seboj ima odlično sezono, a pravi, da se želi čim bolje pripraviti na klubsko jesen. Stvar smo preverili pri njegovih delodajalcih, a ti pravijo, da Nikole nikakor ne zadržujejo. Ne nazadnje mu niti ne smejo prepovedati nastopa za reprezentanco, to mu lahko samo priporočijo. Podoben je primer lanske Marjanovićeve odpovedi dan pred začetkom naših priprav. Vedno se odločijo košarkarji, pa naj se sklicujejo na klube, brezposelnost ali svoje agente. Slednji so prav tako vredni svojega denarja in ne morem se ogniti občutku, da manipulirajo tudi na reprezentančni ravni. Svojega košarkarja umaknejo iz izbrane vrste, da bi sprostili mesto za drugega, naslednje leto bodo po enakem receptu vsilili selektorju nekoga tretjega. Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno,« meni Đorđević, ki se je vpisal v zgodovino prvenstev stare celine tako z imenitno finalno predstavo leta 1995 proti Litvi, ko je dosegel 41 točk (eno več kot Dejan Bodiroga, Predrag Danilović in Vlade Divac skupaj) ob metu za tri točke 9:12, dve leti pozneje pa si je prislužil lovoriko MVP.

Tudi Slovence zelo ceni

»Letošnji eurobasket bo drugačen, saj je v zadnjem desetletju napredovala cela vrsta reprezentanc, ki jih prej ni bilo nikjer. Hkrati pa so se začele prebujati nekatere stare sile. Denimo Grčija, ki je nato vendarle ostala brez izrednega Giannisa Antetokounmpa, Italija je z vrnitvijo selektorja Ettoreja Messine znova postala celota, Turki pa doma vedno igrajo vsaj 30 odstotkov bolje kot drugje in s fanatizmom osvajajo kolajne. Španije, Francije in Litve ne bom posebej omenjal, Hrvaška je lani prijetno presenetila vse, tu pa je tudi Slovenija. Z Goranom Dragićem, Luko Dončićem in Anthonyjem Randolphom bo znala izkoristiti svoje priložnosti,« meni srbski selektor, ki bi imel še bogatejšo zbirko odličij, če si ZR Jugoslavija ne bi prislužila prepovedi nastopa na OI 1992, EP 1993 in SP 1994 zaradi vojne na Balkanu.

Toda zamujeno vešče nadomešča v novi vlogi, s katero si celi tudi rane s klubskih prizorišč. Trenersko priložnost je dobil že šest mesecev po koncu igralske kariere leta 2005, a njegova epizoda v Milanu je trajala le poldrugo sezono. Na drugo službo je moral čakati štiri leta, dočakal pa je le dokončni zaton nekoč velikega Benettona. Tri leta pozneje je sklenil dveletno pogodbo s Panathinaikosom, a dobil odpoved že pred koncem prve sezone, od lani pa je strateg Bayerna, ki se bo kot tretji v nemški ligi moral zadovoljiti z Ulebovim evropskim pokalom. Kar ima za Đorđevića tudi svoje prednosti, saj bo lahko vodil Srbijo v kvalifikacijah za SP 2019. Le paziti bo moral, da ga na EP ne bi pošteno polomil.