Tiskane izdaje
Ljubljana – V prejšnji sezoni je Union Olimpija dobila vseh pet domačih tekem uvodnega dela evropskega pokala. Letos je klonila že v prvem poskusu, česar pa ji ne kaže pretirano zameriti. Tekmec je bil evroligaške kakovosti, za razliko od lanskega podviga proti Valencii pa so bili ljubljanski košarkarji proti Himkiju prikrajšani za pomoč navijačev.
»Naj jim kdo reče, če lahko igrajo malo bolj po tihem. Saj v takšnem hrupu ne moremo delati,« je v šali završalo med novinarji, ki so lahko v sredo prisostvovali žalostni prireditvi. Tekme, pri katerih med zvoki prevladujejo škripanje podplatov copat, odmev žoge, trenerjevi napotki in kletvice igralcev, bi pač morali prepovedati z zakonom, saj nimajo prav nič skupnega s sodobnim profesionalnim športom. Še posebej moteče je, da je takšno neumnost, kot je igranje pred praznimi tribunami, odredila izrazito komercialno usmerjena liga, ki ima na voljo številne boljše vzvode kot kaznovanje obeh moštev z etičnimi ukrepi. Verjamemo namreč, da je šla košarkarjem Himkija simfonija tišine prav tako na živce kot gostiteljem. Zato si preprosto ne moremo zamisliti, kako bi bila videti Olimpijina evropska sezona, če bi obveljala prvotna kazen treh tekem brez gledalcev. Bolj logično bi zvenelo celo, če bi Zorana Predina, ki je vse skupaj zakuhal, obsodili, da mora prepevati na treh koncertih v praznih Stožicah.
Union Olimpija ostaja edini član lige ABA, ki se lahko po dveh kolih evropskega pokala pohvali z zmago. Partizan si je v merjenjih moči z Lietuvosom rytasom in Banvitom prislužil 43 točk primanjkljaja, Budućnost pa je klonila proti Ventspilsu in Pinarju Karsiyaki. Postopen padec košarke v regiji, pred katerim si mnogi sicer še zatiskajo oči ali pa ga nočejo priznati zaradi lastne računice, govori v prid Ljubljančanov, saj so eni redkih, ki še poskušajo ohraniti stik z zunanjim svetom. Pri tem je treba seveda pozabiti na Olimpijino slavno zgodovino, njeno nekdanjo plačilno zmožnost in prednosti, ki jih je uživala kot redna članica evrolige. V sredo je denimo izgubila s Himkijem, ki za plače košarkarjev nameni vsaj desetkrat več denarja.
Njegov prvi as Tyrese Rice sam zasluži krepko več kot vsi Ljubljančani skupaj, zato ga ni mogel zadržati niti Maccabi, in v Stožicah je potrdil svojo kakovost. Zbral je resda le eno točko več (22:21) in pet asistenc manj (5:10) kot njegova neposredna tekmeca Marko Marinović in Luka Rupnik skupaj, vendar je bil režiser in glavni junak predstave v eni osebi. In kdor se je morda začudil, kako je lahko komaj 185 cm visoki branilec z ameriškim in črnogorskim potnim listom natresel slovenskemu podprvaku 13 točk v odločilni drugi četrtini, se mora spomniti, da je v letošnjem finalu evrolige dosegel 14 točk v podaljšku – z Realom.
»Kaj bi radi, fantje, ali veste, koliko je Rusov?« bi pred nekaj leti verjetno dodal nekdanji predsednik KZS Dušan Šešok, ki je poraze slovenske reprezentance pogosto opravičeval z nesorazmerji v številu prebivalcev. Toda edini ruski košarkar, ki se je v Stožicah vpisal med strelce, je bil tokrat Maksim Šeleketo; prispeval je dve točki. Preostalih 86 so dosegli štirje Američani, Francoz, Hrvat in Finec, kar je dodaten dokaz finančno usmerjenih tokov v sodobni klubski košarki. Olimpijini tujci so medtem zmogli 39 točk, vse druge so bile plod domačega znanja ter naturalizacije Mirze Begića in Alena Omića, za katera se v mlajših letih niso zanimali niti v rodni BiH.
Neskladju med evropsko in regionalno košarko se je vendarle težko ogniti. Medtem ko je Olimpija v ligi ABA zelo uspešna pri skoku (zaostala je le za evroligašem Crveno zvezdo), ga je na širši mednarodni sceni gladko izgubila tako proti Bešiktašu kot proti Himkiju. Neugodno je tudi razmerje med asistencami in izgubljenimi žogami: v ABA 19,3:14,8, v Evropi le 18:16,5. Kajti čeprav je igra Ljubljančanov bolj ustvarjalna kot v prejšnjih letih, z lahkomiselnostjo ob posesti žoge tekmecem omogočajo številne lahke koše, medtem ko se sami mučijo za sleherni koš. Najbolj očitni primer je Marinović, ki na regionalni sceni zmore 3,1 asistence na izgubljeno žogo, v evropskem pokalu pa je njegovo razmerje 16:11. Ker ima za nameček precej težav pri igri v obrambi, si lahko predstavljamo, kako bi delovala morebitna branilska naveza s Klemnom Prepeličem, ki ne slovi ravno kot defenzivni komandos.
