Lahko Olimpijo reši le selitev Krke v Ljubljano?

Novomeškim košarkarjem se bržkone ne more izmuzniti prvo mesto pred začetkom končnice DP, Heliosu se nasmiha št. 2.

Objavljeno
10. april 2014 19.59
Malcolm Armstead in Paolo Marinelli na tekmi med Union Olimpijo in Krko. Ljubljana 9. april 2014.
Eduardo Brozovič, šport
Eduardo Brozovič, šport

Ljubljana – Kako povečati možnosti Uniona Olimpije, da bi lahko nekoč znova osvojila naslov državnega prvaka? Tako se že vrsto let sprašujejo njeni navijači in ponuja se jim le hudomušen odgovor: tako da bi se Krka in za vsak primer tudi Helios preselila v Ljubljano, že uveljavljeno hiralnico in kostnico športnih klubov.

V zadnjih petih sezonah lige Telemach so novomeški košarkarji izgubili le 15 tekem – sedem v ligi za prvaka in osem v končnici –, skoraj polovico od teh (7) pa sega v domače prvenstvo 2009/10, ko so šele odprli svoj šampionski niz. Od 4. maja 2012, ko so klonili v Domžalah z 78:79, jim je bila v DP sem ter tja kos le Union Olimpija, pa še ta vse bolj poredkoma. Potem ko so Ljubljančani po treh zaporednih porazih s Hopsi, Heliosom in Krko zdrsnili pod mejo 50-odstotne uspešnosti v DP, so lahko celo veseli, da bo Slovenija v naslednji sezoni dobila tri vstopnice za ligo ABA, nič manj pa, da bo po razširitvi domače končnice letos v njej sodelovalo kar osem moštev in ne štiri. Ob »polčasu« lige za prvaka imajo namreč le zmago prednosti pred zadnjim Zlatorogom.

Krka ob štirih zmagah (preloženo tekmo s Hopsi bodo odigrali jutri) ni blestela, toda zmage ob povprečni igri so vedno najslajše. Tudi v sredinem derbiju v Stožicah je bila na trenutke zelo prepričljiva, denimo v drugi četrtini, ki jo je dobila kar s 30:12, in tudi v finišu je za razliko od gostiteljev natanko vedela, kaj hoče. Njen trener Aleksandar Džikić je bil vendarle nezadovoljen zaradi 26 prejetih točk v uvodni četrtini, od katerih sta jih 16 dosegla Paolo Marinelli in Jaka Brodnik, na katera se Novomeščani niso posebej pripravljali, ter črnega niza 4:23 med 19. in 27. minuto. Olimpija je resda dosegla 14 trojk z 31 meti, toda na ta račun je njenih pet centrov skupaj zmoglo le 21 točk (od teh Dino Murić 12), gostje pa so dobili tudi skok s 33:31 in izgubili manj žog (11:16). In če smo že pri številkah, imajo branilci naslova tudi precej večje kadrovske rezerve pred zadnjim poldrugim mesecem tekmovalne sezone. Ko bodo povsem nared Edo Murić, Sani Bečirovič in Malcolm Armstead, bi lahko od njih v povprečju pričakovali vsaj 32 točk na tekmo, kolikor so jih družno dosegali v ligi ABA; zaradi razlike v kakovosti celo še več.

Union Olimpija ima že nekaj tednov v prostovoljni in prisilni rezervi Deividasa Gailiusa, Jakov Vladović je zaradi poškodbe v sredo igral le štiri minute, kar lahko matematično – če zanemarimo vse druge košarkarske prvine – ovrednotimo kot 19 točk. Toda ob njenih predstavah zadnjih mesecev preprosto nihče ne ve, kaj lahko pričakuje od posameznih košarkarjev razen rafalnega obstreljevanja za tri točke in kopice zgrešenih prostih metov (v sredo 9:18). Nosilci igre so se sposobni spustiti na povsem začetniško raven in preprosto ne znajo igrati, ko jim met ne gre od rok. Mlajši lahko tekmo začnejo zelo obetavno, pa trener in soigralci nato za nekaj tednov ne znajo izkoristiti njihovega elana, drugi spet brez pravega pojasnila obsedijo na klopi. Alex Stepheson je bil denimo daleč najboljši Olimpijin strelec, skakalec in bloker ob prvih štirih soočenjih sezone s Krko, v sredo pa je prišel na parket njegov duh, in to zgolj za deset minut, med katerimi se sploh ni znašel v položaju za met. Zmogel je le dva skoka in dve žogi tudi izgubil. Psihična labilnost, to je beseda, ki bi jo lahko uporabili za marsikaterega košarkarja Aleša Pipana.

Ker je Krka že uspešno prestala gostovanji v Domžalah in Ljubljani, se ji št. 1 pred četrtfinalom končnice bržkone ne more izmuzniti iz rok. Helios ima naskok dveh zmag in +14 v medsebojnem soočenju z Olimpijo v boju za drugo mesto, ki mu lahko prinese prednost tekme več v domači dvorani v prvih dveh krogih končnice in tudi neposredno mesto v ligi ABA, če Ljubljančani ne bodo osvojili šampionske lovorike. Z njim bi prihranili 150.000 evrov kotizacije za »wild card«, kar bi Domžalčanom ogromno pomenilo. Toda ker ne vedo, kako bo njihov dolgoletni glavni pokrovitelj po novem naklonjen športu, so pod vprašajem še večje reči, celo prihodnost kluba.

»Proti Rogaški so fantje igrali zelo korektno, toda videti je, da nekatere, predvsem centra Đorđa Majstorovića, muči pritisk negotovosti. Zmago Sagadin je moral zato nekoliko zmanjšati zavzetost vadbe, kar v tem obdobju sezone niti ni slabo. Potem ko je bil predsednik našega kluba Aleš Klavžar potrjen za predsednika uprave podjetja Helios tudi po prodaji avstrijskim lastnikom, pričakujemo odgovore do naslednjega kola, ki bo na vrsti v sredo,« pravi Lado Gorjan, direktor domžalskih košarkarjev. Njihovi uspehi lahko teoretično celo spravijo v zadrego klubsko vodstvo. Če bi zasedli 3. mesto v DP in ne bi premogli 150.000 evrov vstopnine za ligo ABA, bi bili tragični junaki. Če bodo drugi, pa bo precej težje spisati pojasnilo za morebitno odpoved.