Tiskane izdaje
Ljubljana – Po 177 odigranih tekmah (od teh 86 na uradnih tekmovanjih), na katerih je dosegel 1564 točk, sedmih zaporednih nastopih na EP in dveh na SP je Jaka Lakovič včeraj pričakovano potrdil, da je končal reprezentančno pot. Vsaj igralsko. Kdor ga dobro pozna, je prepričan, da se bo nekoč vrnil v vlogi selektorja.
»Odločil sem se še pred koncem sezone v italijanski ligi. Po lanskem EP se nisem želel nemudoma izjasniti, vzel sem si čas, da bi se umiril in da bi popustila čustva z eurobasketa. Sčasoma sem res ugotovil, da potrebujem čas za počitek, regeneracijo telesa in pripravo na naslednjo klubsko sezono. Mislim, da sem reprezentančno kariero končal na najlepši možen način, pred domačimi navijači,« je pojasnil Lakovič, ki bo 9. julija dopolnil 36 let. Slovenskim barvam se je zaobljubil še kot nadobudni branilec Slovana in branil barve mladih državnih selekcij, leta 1998 pa z reprezentanco do 22. leta osvojil srebro na EP v Trapaniju. V članski izbrani vrsti je debitiral na pripravljalnih tekmah pred EP 2001, na katerem je tako kot Beno Udrih doživel uradni ognjeni krst kot pomoč Arrielu McDonaldu, ki je bil tedaj prvi organizator igre Maccabija. Na naslednji veliki prireditvi v Turčiji, SP 2010, pa je postal podaljšana roka selektorja Memija Bečiroviča na parketu, saj je v vlogi kapetana nasledil Matjaža Smodiša.
»Na klubski ravni bom igral, dokler mi bo telo dopuščalo in dokler me bo gnal visok motiv. Ko bo splahnel, se bom lotil novih sanj. Zelo si namreč želim, da bi po igralski karieri postal vrhunski trener,« je priznal dirigent Avellina, ki bo med SP stiskal pesti za dolgoletne soborce in člane novega vala. »Za nami prihajajo fantje, za katere upam, da bodo nosili dres reprezentance tako ponosno, kot sem ga jaz. Z Goranom Dragićem bo v Španiji marsikaj drugače. Mislim, da se je pravilno odločil, saj je v minuli sezoni igral tako dobro za Phoenix tudi zaradi samozavesti, ki jo je pridobil na lanskem EP. Hkrati bo imel še vedno dovolj počitka, da se bo lahko pripravil tako na SP kot na naslednje klubske izzive,« je prepričan dolgoletna ikona reprezentance, izjemen profesionalec in najboljši možni zgled mladim.
Rekorder izbrane vrste je v vseh teh letih (prosto poletje je imel le leta 2012, ker se Slovenija ni uvrstila na OI) kajpada doživel veliko lepih trenutkov in tudi nekaj razočaranj. Kako se jih spominja? »Če se na hitro ozrem v preteklost, so mi največ veselja prinesli zmaga na EP 2005 nad Hrvaško, s katero smo se prvič uvrstili na SP, pa še en uspeh nad Hrvati v četrtfinalu EP 2009 za prvi preboj v polfinale in ena od 'mojih' partij: proti Italiji na EP 2007, ko sem zadel zmagovito trojko v zadnji sekundi. Najtežje mi je bilo po polfinalnem porazu s Srbijo na EP 2009, neuresničena želja pa so ostale tudi OI. Kolajne prav tako nismo osvojili, a smo zasidrali Slovenijo na vrhu evropske košarke, kar veliko pomeni,« pravi Jaka Lakovič in zagotavlja, da je bilo selektorjevo vabilo zanj vedno čast: »Zame je bilo igranje za reprezentanco vsaj enak vrhunec sezone kot finale DP Grčije ali Španije oziroma finalni turnir evrolige. To bi moralo biti vodilo tudi za mlajše, ki vstopajo v svet košarke v drugačnih razmerah in že s 15 leti hodijo naokrog z agenti ...«
