Tiskane izdaje
Ljubljana – Okroglih 20 let po osvojitvi evropskega pokala so v Stožicah zelo zadovoljni, ker so z ugodnim porazom proti Zenitu potrdili preboj v »top 32« istega tekmovanja, očitno kot tretji v skupini D. V košarkarskih analih, za katere ne vemo več, ali so pravljica, pa ostaja zapisano, da je bila Olimpija »nekoč, v davnih časih«, tretja – v Evropi.
Razmere so zdaj (žal) drugačne in prav tako košarka, silijo nas k skromnosti na vseh področjih. A ne le nas. Spomini na lepša obdobja iz daljne in bližnje prihodnosti so močnejši tudi ob poročilih o še vedno nepoplačanih Olimpijinih dolgovih in pogledu na največjo dvorano v evropskem pokalu, ki je bila v tej sezoni le enkrat polna do polovice. Toda stožiških 6000 obiskovalcev na tekmi z Bešiktašem je povsem primerljivih z zlatimi časi nabito polnega Tivolija, pomeni pa tudi le za dobrih tisoč gledalcev manj, kot se jih je zbralo na petih gostovanjih Ljubljančanov v velemestih Istanbulu, Moskvi in St. Peterburgu ter nekoliko manjših Rigi in Debrecenu. V seštevku.
Anomalije košarke na stari celini razkrivajo tudi podatki o obiskanosti domačih nastopov najuspešnejših zasedb evrolige: rekord sezone moskovskega CSKA je 4785 gledalcev v dvoboju z Maccabijem, Barcelone 5254 na tekmi s Panathinaikosom. Zakaj je tako, se ne vpraša domala nihče. Pomembno je iskati nove marketinške prijeme in si zatiskati ušesa ob pripombah, da je globalizirana evropska košarka zašla v slepo ulico. Iz ene od zvrsti športne umetnosti je postala industrijska dejavnost brez duše, ki ljudi preprosto ne pritegne.
Olimpija poskuša slediti ritmu po svojih zmožnostih in letos se ji celo nasmiha priložnost, da si bo sama – brez lobiranja in moledovanja za miloščino v obliki »wild carda« – priigrala mesto v evropskem pokalu z uvrstitvijo do 6. mesta v ligi ABA. Evroliga, v katero vodi uvrstitev v finale regionalnega prvenstva, se zdi kot oddaljene sanje, čeprav mineva šele drugo leto, odkar so Ljubljančani končali niz 17 zaporednih sezon med celinsko smetano; in to v kraljevskem slogu, na gostovanju pri Realu. Gmotne razlike med velikimi in majhnimi so se odtlej dodatno poglobile, na srečo pa obstajajo tudi svetli zgledi, ki potrjujejo, da vse le ni odvisno od premožnosti okolja.
Litovski Neptunas denimo prihaja iz Klaipede s 157.000 prebivalci, zdaj pa se mu resno nasmiha preboj v drugi krog evrolige. V moštvu ima le dva tuja košarkarja, med domačimi fanti pa prednjači stari znanec ljubljanskega občinstva Deividas Gailius. Junija letos se je sporazumno (in na obojestransko zadovoljstvo) predčasno razšel z Unionom Olimpijo in se vrnil v rodni kraj, zdaj pa ga najdemo na 13. mestu lestvice najboljših strelcev evrolige s povprečjem 14,7 točke. V sredo je neposrednemu tekmecu za napredovanje Galatasarayu natresel 23 točk, očitno pa se še ni otresel stare razvade, ki je tudi lani šla marsikomu v nos: bolje igra na evropski sceni kot v litovski ligi, v kateri proti slabšim tekmecem dosega 10,7 točke.
Njegovi nekdanji soigralci imajo drugačno orožje – raznovrstnost. V devetih kolih evropskega pokala je vlogo najboljšega Olimpijinega strelca prevzelo kar osem različnih košarkarjev, v sredo se je na dolgi seznam vpisal še Dino Murić. Marko Marinović, Hristo Nikolov, Luka Rupnik, Gregor Hrovat, Jaka Brodnik in Vasilije Vučetić se bodo lahko počasi pošteno zamislili, ker jim to še ni uspelo. Adut moštva pa je tudi mladost. V posebni preglednici »vzhajajočih zvezd« tekmovanja ima 20-letni Hrovat šesti najboljši statistični indeks, hkrati pa je 8. strelec, 4. skakalec, 2. podajalec in 3. »kradljivec« žog. Le nekoliko nižje najdemo v posameznih prvinah leto mlajšega Paola Marinellija. Ob tem moramo upoštevati, da je Rupnik star 21 let, Brodnik, Alen Omić in Klemen Prepelič po 22, Sasu Salin in Halil Kanacević po 23. V starih časih bi že veljali za izkušene, novi pa ne zahtevajo tako hitrega odraščanja.
