Le kaj bi bilo, če bi ostal doma?

Ljubljana – Ko je Aleksej Nikolič konec poletja s široko odprtimi očmi vpijal vtise na SP v Španiji, kamor ga je Jure Zdovc popeljal kot naložbo za prihodnost, so si redki mislili, da se bo vrnil k sarajevskemu klubu Spars. A Postonjčana ni vodila le veljavna pogodba, marveč tudi ocena, da potrebuje pred skokom na višjo raven še kakšno leto »šolanja«.

V času, ko igralci že v ranih najstniških letih hlepijo po vidnih vlogah v velikih klubih, je 19-letni Postonjčan prej izjema, ki potrjuje pravilo. V košarki zapisani družini, v kateri je bil oče David tako igralec kot trener, je vpil lekcijo, da stopničk ni dobro preskakovati, zato se mu tudi zdaj ne mudi čim prej obrniti hrbta igriščem v BiH, četudi je tam oddaljen od uveljavljenih košarkarskih središč, tudi oglednikov, ki se vrtijo po Evropi. »Iskreno priznam, da niti nisem imel v rokah ponudbe, zaradi katere bi skočil v zrak, a tudi sicer vem, da mi bo še kakšno leto zorenja pri Spars zelo koristilo,« zrelo razmišlja mladi organizator igre, ki še zdaj meni, da je bilo vabilo v člansko reprezentanco privilegij, katerega bonitete mora v naslednjih mesecih čim bolj izkoristiti.

»Da sem bil del dogajanja na SP, ne more biti in ne bo nekaj, pri čemer bom zaspal. To sem vzel kot temelje, na katerih lahko gradim. Vse nasvete, in ni jih bilo malo, poskušam zdaj čim bolj prenesti v prakso v prvenstvu BiH. Mislim, da mi kar dobro uspeva,« pravi Nikolič, ki si je posebej zapomnil nasvet Gorana Dragića, naj na parketu postane bolj drzen. Okolica, v kateri se zdaj kali, je za upoštevanje tega nasveta naravnost idealna, nekdanja Jugoslavija je vselej slovela po tem, da so bili igralci namazani z vsemi žavbami. »Tega je tu veliko več kot v Sloveniji, mislim pa, da sem bil predrzen že prej, po tej plati lahko tu trike le nadgrajujem. V BiH si provokacij deležen že s tribun, kaj šele na parketu, miselnost je drugačna in to je vse del šolanja, ki pomaga tudi pri igri,« meni Nikolič, ki je iz reprezentančnih izkušenj potegnil le najboljše, sicer pa pravi, da se z mislijo na prihodnost v državni selekciji zdaj, ko je klubska sezona v teku, ne obremenjuje.

»Zelo pomembno je bilo, da sem na svetovnem prvenstvu doživel vse, kar sem, kratkoročno pa želim do poletja spet priti v položaj, da bi dobro igral v mladi reprezentanci in si, upam, spet prislužil vabilo med člane. Dejstvo pa je, da je pred mano še nekaj mesecev ligaškega tekmovanja in v tem času bi rad razvil svojo igro ter odpravil glavne pomanjkljivosti. Le na ta način se bom lahko kosal s starejšimi in bolj izkušenimi igralci. Logično pa je, da razmišljam, kje in kako bi lahko nadaljeval kariero že prihodnjo sezono,« se Nikolič zaveda, da bo moral že kmalu stopiti korak višje. Iskreno pa priznava, da ni prepričan, da bi šel njegov razvoj po tej poti, če pred dvema letoma ne bi zbral poguma in se še ne polnoleten odpravil v Sarajevo, kjer v tej sezoni dosega 9,4 točke in 4,6 asistence v dresu Spars, ki so doslej dobili vseh pet tekem v državnem prvenstvu.

»Doslej nikoli nisem preskakoval stopničk, saj vem, da je pri mojih letih postopnost edina pot do cilja. Resda sem šel na tuje, a z željo, da se ustalim v okolju, ki mladim nudi možnost za igro in razvoj. V Sloveniji sicer je nekaj klubov, ki delajo dobro z mladimi, a težava je, ker večina sledi tudi tekmovalnim ambicijam in zato v članskih moštvih ni prostora za mlajše. Pri Spars pa je vodilo ravno razvoj, pri selitvi sem torej gledal nase,« pravi igralec, ki se oblikuje na občutljivem igralnem mestu dirigenta. »Gre za najbolj zahtevno mesto v moštvu, saj si glava zasedbe, ki razmišlja o vsem in skrbi, da so vsi zadovoljni. V klubu so se zelo potrudili, da so vsakemu od nas našli ustrezen igralni položaj, odtlej pa je vse podrejeno razvijanju odlik, ki jih mora za to imeti posameznik. Kot kaže, sem na pravi poti,« dodaja 19-letnik, ki kaže, da dobro ve, kam gre in kaj hoče.