Tiskane izdaje
Ljubljana – Največje število gledalcev na košarkarskih tekmah zadnjih dveh sezon v Stožicah je na žalost videlo še precej bolj zveneč rekord: najvišji domači neuspeh Uniona Olimpije v evropskih nastopih od osamosvojitve Slovenije. Zaradi zdesetkanosti moštva poraz nima negativnih epskih razsežnosti, prevladal pa je občutek, da bi lahko bil veliko nižji.
Bešiktaš se je v sredo predstavil v povsem drugačni luči kot pred petimi tedni, ko je deloval kot rekreativna zasedba razglašenih sebičnežev. Toda prav tako drži, da je bila Olimpija bistveno drugačna kot ob zmagi v Istanbulu, ob kateri je vodila že z 18 točkami prednosti. Izgubila je tri pomembne može ter še ni usposobila Dina Murića in Jako Brodnika, za katera je bil Aleš Pipan prepričan, da bosta igrala v ljubljanski revanši. Še pomembnejše pa je dejstvo, da se zdravi košarkarji niso zavedali razmer in potrebe, da bi nadomestili primanjkljaj. Obramba je sicer ostala v okvirih pričakovanj, saj so Ljubljančani prejeli 80 točk ali le 0,8 točke več od svojega letošnjega evropskega povprečja. Zato pa je bil toliko bolj nebogljen njihov napad, ki je proti turškim gostom zmogel le 57 točk. Torej 25,6 točke manj, kot so jih dosegali na prvih petih evropskih tekmah, in daleč najmanj na 15 uradnih nastopih sezone.
Praznina je bila res velika, saj so Sasu Salin (15,8), Mirza Begić (14) in Luka Rupnik (8) do jalove srede skupaj dosegali na širši mednarodni sceni 37,8 točke. Osmerica, na katere je lahko računala Union Olimpija poleg golobradega epizodista Vasilija Vučetića, je torej nadoknadila le slabo tretjino izhodiščnega minusa, kar je bilo veliko premalo proti tekmecem, ki so natanko vedeli, po kaj so prišli v Stožice, in svoj načrt skoraj brezhibno izpeljali. Marsikdo je v takšnih okoliščinah pričakoval več od izkušenega Hrista Nikolova, ki je nenazadnje kapetan bolgarske reprezentance in bi lahko vedel, kdaj se ne bil smel zadovoljiti s sicer koristnimi, a še vedno drobnimi in »umazanimi« opravili. V sredo je nedvomno zamudil priložnost, da bi odločno prevzel eno od glavnih vlog in dal zgled mlajšim soigralcem. Drugo razočaranje pa sta bila Alen Omić in Klemen Prepelič. Za člana slovenske reprezentance na letošnjem svetovnem prvenstvu se nikakor ne spodobi, da sta bila popolna obstranca, ko je dvoboj dobival zelo prepoznaven scenarij: do polčasa sta skupaj dosegla pičle štiri točke z metom iz igre 1:9.
Prepelič je nato ostal pri treh točkah in zgrešil vseh sedem poskusov za tri točke, bolj kot nenatančnost pa mu lahko kot izrazitemu napadalcu očitamo slab izbor metov in zelo omejen repertoar potez. Da je moral na drugi strani igrišča spremljati najboljšega strelca evropskega pokala Chrisa Loftona, pa niti ni njegova krivda, saj so obrambne sposobnosti 22-letnega branilca, ki se je v prejšnji sezoni neuspešno poskusil uveljaviti v Turčiji, dobro znane. Omić je bil na koncu celo najboljši Olimpijin strelec, toda njegovih 16 točk ima ogromen madež, saj je prvič zadel iz igre, ko je njegovo moštvo zaostajalo že za 23 točk. Le kje je bil, ko je (resda za kratko) grmelo?
Po odhodu »katalizatorja« moštva Begića bo moralo v vrstah Uniona Olimpije zelo hitro priti do temeljite miselne preobrazbe, sicer bo še pred vrnitvijo vseh štirih rekonvalescentov zapravila lep del prigaranega. Svojevrsten paradoks je sicer, da je ostala neporažena na vseh treh gostovanjih evropskega pokala, v domači dvorani pa v treh nastopih ugnala le Zenit. Toda s štirimi zmagami je še vedno na pragu drugega kroga tekmovanja, saj ima pred zadnjimi štirimi koli tri zmage prednosti pred Szolnokom in VEF Rigo, ki ju je oba premagala v gosteh in brez Begića. Osvojitev enega od prvih štirih mest v skupini D torej ostaja »obveznost«, težje pa bo ohraniti obetavno uvrstitev v ligi ABA brez najboljšega igralca. Za kontinuirano uspešno držo v regionalni košarki so pač potrebne posebne odlike, predvsem prilagodljivost in pregnanost, kakršne pri Olimpiji prevečkrat pogrešamo.
