Leto najlepših sanj v režiji 12 jezdecev apokalipse

Košarkarska evforija še vedno tli: Slovenska reprezentanca navdušila z devetimi zmagami na 40. eurobasketu.

sob, 30.12.2017, 18:00

Košarkarji so bili – vsaj za Slovence – nesporni junaki leta 2017. Trditev zveni samoumevno, če se spomnimo fantastičnih predstav reprezentance na EP, a hkrati še vedno nekoliko neverjetno. Po poltretjem desetletju hoje po trnih se ni lahko navaditi na zlato kolajno okoli vratu, čestitke in trepljanje, ki ne odraža pomilovanja. Je pa neskončno prijetno.

Slovenci niso le navdušili z devetimi zmagami brez poraza na 40. eurobasketu, mirne duše lahko rečemo, da so rešili Fibino jubilejno prireditev. S sodobno igro so pokazali pot, po kateri bi se lahko usmerila že nekoliko utrujena košarka na stari celini, dokazali, da lahko tudi majhni uresničijo svoje sanje v spektakularnem slogu, ter opogumili večkratne neuspešne izzivalce Špancev, Srbov in Francozov. Iz zadrege so spravili tudi turške prireditelje, ki so se po izpadu domače izbrane vrste že v osmini finala zbali, da bodo tribune samevale celo med velikim finalom. Po logističnem podvigu in prihodu več kot 7000 navijačev Gorana Dragića, Luke Dončića in drugih jezdecev apokalipse na odločilni dvoboj pa so se prepričali, kdo ima najbolj strastne košarkarske navijače v Evropi, ko je v igri nekaj velikega.

Mimogrede so Slovenci vrnili že skoraj dolgočasnim prvenstvom obilo zdravilne hudomušnosti in humorja ter v nasprotju z svojim običajnim značajem pokazali, da se znajo pošaliti z drugimi in tudi na svoj račun. Po devetih kolajnah španskih košarkarjev na zadnjih desetih EP celo njim ni bilo več do smeha, kaj šele poraženim tekmecem, prav tako našim asom po »imenitnih, a nerazumljenih sedmih mestih«, Istanbul pa je prinesel povsem drugačen trend. Pred finalom so se Srbi še opogumljali, da nimajo razlogov za skrbi: »S Slovenci je nemogoče izgubiti v pomembni tekmi v kateremkoli športu, kaj šele v košarki«. Ko so pred dvorano Sinan Erdem uvideli, da jih njihovi nekdanji rojaki v veliki številčni prednosti, pa so se raje spravili na skupne sosede.

Španska Marca ceni Slovence

»Kdor ne skače, je Hrvat,« so privrženci obeh najboljših moštev združeno vzklikali na račun dežele med zlatom in srebrom, ki je vnovič doživela polom že na prvi izločilni stopnički. Po zadnjem spektaklu pa Srbi, ki so dolga leta referenca za košarkarsko mojstrstvo, niso mogli iz svoje kože. »Kaj vam je, bratje Slovenci, ali se mi mešamo v vaše smučarske skoke?« so potožili, nato pa se še enkrat, tokrat šegavo spotaknili v zanje sumljive priimke zlatih junakov, ki jih je za nameček vodil čistokrvni Srb Igor Kokoškov. »Eden redkih, za katerega nimamo trdnih dokazov, a je po poreklu iz Srbije, je Anthony Randolph. Njegov priimek se konča na -olph, kar je tipična slovenska pripona ...« In v podobnem slogu se nadaljuje še danes, ko se slovenski košarkarji pojavljajo na seznamih kandidatov za najuglednejša mednarodna priznanja ob koncu leta.

Večino bodo resda podelili šele v začetku prihodnjega leta, izbore pa pripravljajo v strogi tajnosti. Marsikaj pa pove že javna anketa španskega športnega dnevnika Marca. V njej je slovenska reprezentanca včeraj zasedala tretje mesto med najboljšimi tujimi moštvi leta – za košarkarji Golden Stata in novozelandsko izbrano vrsto v ragbiju, medtem ko španski košarkarji, ki jih je Slovenija prekosila z 20 točkami razlike v polfinalu EP, med domačimi zasedbami zasedajo drugo mesto za nogometaši madridskega Reala, ki so letos postali državni, evropski in svetovni klubski prvaki. Pogled z Iberskega polotoka daje razpletu eurobasketa še večjo težo in nas uči, da zna prava športna veselila ceniti tako trenutne prvake kot tiste, ki so se častno borili z elito.

Po Dragiću Dončić in prve OI?

Dodatno priznanje na mednarodni ravni lahko pričakuje tudi Goran Dragić, veliki junak nepozabnega EP. Na žalost Mednarodna košarkarska zveza FIBA ne podeljuje več lovorik za najboljšega igralca leta – zadnji jo je osvojil Tony Parker leta 2014 –, zato pa bi utegnil naslediti Srba Miloša Teodosića v izboru evropskega oskarja italijanskega dnevnika Gazzette dello Sport. Toda pravo težo njegovim predstavam daje nagrada MVP eurobasketa, saj so jo pred njim osvojili Španec Pau Gasol (2015 in 2009), Francoz Parker (2013), Španec Juan Carlos Navarro (2011), Rus Andrej Kirilenko (2007), Nemec Dirk Nowitzki (2005), Litovec Šarunas Jasikevičius (2003) in Srb Predrag Stojaković (2001) še prej pa med drugimi Aleksandar Đorđević, Šarunas Marčulionis, Toni Kukoč, Dražen Petrović, Nikos Galis, Arvydas Sabonis, Dražen Dalipagić, Krešimir Čosić, Sergej Belov, Radivoj Korać ... Ena legenda za drugo, kar pomeni tudi novo obveznost – vsak dan igrati na ravni najboljšega v Evropi. In ne nazadnje: Parker (4), Gasol (2) in Nowitzki (1) so osvojili sedem šampionskih prstanov v ligi NBA.

Na seznam veličastnih se utegne nekega dne vpisati tudi Luka Dončić. Pri rosnih 18 letih in že na svojem prvem EP se je uvrstil v elitno peterko tekmovanja, po vrnitvi iz Istanbula pa igra še bolje in je vodilni košarkar evrolige. Po Dragićevi reprezentančni upokojitvi bi moral stopiti v njegove velike čevlje, izzivov pa zlepa ne bo zmanjkalo. Na evropskih prvenstvih je Slovenija potrebovala šest hitrih razočaranj, da se je leta 2005 prvič prebila do izločilnih bojev, nato še šest poskusov, preden si je na svojem 13. EP prislužila prvo kolajno. Pohod proti vrhu se nam je zdel dolg in mučen, a iz današnje perspektive je bil vendarle kratek in učinkovit. Letos se je oddolžila skoraj vsem svojim rabljem iz končnic EP: Grčiji (2007), Srbiji (2009), Španiji (2011), Franciji (2013) in Latviji (2015), izmuznila se ji je le Nemčija (2005), ki je izpadla prezgodaj.

Potem ko je opravila z evropskimi duhovi iz preteklosti, bo naslov branila šele leta 2021, vmes pa bo imela zelo pomemben cilj: četrti nastop na svetovnem prvenstvu, na katerem je doslej zgolj poskušala resneje tekmovati, in bo tokrat še pomembnejše. Prava tragedija bi bila namreč, če bi olimpijske igre 2020 minile brez evropskega prvaka. To se je v zadnjih 60 letih primerilo le dvakrat: po razpadu Jugoslavije na OI 1992 in štiri leta poprej, ko se Grčija ni prebila skozi kvalifikacije za igre v Seulu.

Prijavi sovražni govor