Lorbek se bo vrnil, morda še boljši kot pred leti

Ljubljana – Julij je prinesel pričakovano zadnje dejanje v igralski karieri Jake Lakoviča, ki je že pred dvema mesecema pristal na delo v strokovnem štabu slovenske izbrane vrste. A tudi nenadejano upanje za njegovega nekdanjega reprezentančnega in klubskega soigralca Erazma Lorbka. Pri 32 letih nikakor še ni prestar, toda dve izgubljeni sezoni zaradi načetega kolena sta ogromno.

Prva javna epizoda pri poskusu vrnitve na igrišča je bila domala neopazna. V poletni ligi NBA v Las Vegasu in Salt Lake Cityju je oblekel dres San Antonia, ki je pred petimi leti odkupil pravico do prednosti pri podpisu pogodbe od Indiane, potem ko ga je ta na naboru 2005 izbrala kot 46. po vrsti. Lorbek se v ZDA ni naigral, priložnost je dobil na treh od osmih tekem Ostrog, v povprečju prebil na parketu 6,7 minute ter v tem času zbral po eno točko in skok. To je vsekakor zelo kratek korak za člana elitne peterke EP 2009 (ob Milošu Teodosiću, Vasilisu Spanoulisu, Rudyju Fernandezu in Pauju Gasolu), prve peterke evrolige 2012 in MVP finala španskega prvenstva 2012. Toda za košarkarja, ki ga je telo pustilo na cedilu junija 2014, zaradi česar se je moral vnovič odpovedati nastopu na SP, je imel poskus že kar orjaške razsežnosti.

»Postopek okrevanja nikakor ni bil lahek, vendar nikoli nisem pomislil, da bi se upokojil,« je Erazem Lorbek prekinil daljše obdobje molka v intervjuju za Team Scout in pojasnil: »Poškodbe so sestavni del športa, v mojem primeru pa so bile težave tako hude, da med sezono 2013/14 nikakor nisem mogel igrati, kot sem si želel in kot sem bil vajen. Zato sem si vzel čas, da bi mi telo znova omogočilo igrati v mojem slogu, brez omejitev iz prejšnjih sezon. Trdo sem se lotil rehabilitacije, na srečo pa sem imel ob sebi prave ljudi. Sašo Vogrin in njegovo osebje so skrbno nadzorovali moje okrevanje in se trudili, da bi lahko znova postal pravi košarkar. Seveda si nisem mislil, da bo vse skupaj trajalo tako dolgo, vendar sem se želel docela prepričati, da se lahko vrnem. Vmes sem se lotil izboljšanja nekaterih prvin, za katere prej nisem imel časa, saj se košarka nenehno razvija.«

Delno povračilo je Ljubljančan dobil v Las Vegasu in Salt Lake Cityju: »Ko sem uvidel, da uspešno napredujem, se mi je ponudila priložnost za igranje v poletni ligi NBA. Moje številke ne povedo veliko, vendar je šlo za koristno izkušnjo v nekoliko drugačni košarki in z zvezdami prihodnosti. Zame je bilo najpomembnejše, da sem se sploh znašel na igrišču. Dobil sem svežo mero volje, da bom vztrajal. Čutim, da so težave preteklost in da me ne zavirajo več. Lahko vadim s polno obremenitvijo in kmalu bom takšen košarkar kot pred leti. Če ne še boljši. Igra je moja skrb, ne belim si glave, v katerem moštvu bi se najbolje znašel. To prepuščam mojemu zastopniku.«

Dve leti prisilnega počitka sta morda celo povečali Lorbkovo željo po izdatnem podaljšanju kariere, ki so jo zaznamovale izjemne predstave v dresih bolonjskega Skipperja, Unicaje, Benettona, Rome, CSKA in Barcelone ter slovenske reprezentance. »Menim, da bi lahko igral vsaj še pet sezon. Poskusil bom iztisniti čim več iz mojega telesa, saj obožujem košarko in ji lahko še precej nudim. Ne vidim razloga, da ne bi znova zaigral tudi za slovensko reprezentanco, toda najprej se mora uvrstiti na EP 2017. Prepričan sem, da ji bo uspelo in tedaj bomo videli, v kakšnem stanju bomo vsi skupaj,« pravi Erazem Lorbek.