Tiskane izdaje
Ljubljana – »Predvsem moramo garati v obrambi. Če bomo še kdaj zadeli za tri točke, pa bo to dragocen dodatek,« so pred dvobojem s Szolnokom poudarjali Olimpijini košarkarji. In ostali so zvesti načrtu. Prejeli so najmanj točk (67) v letošnjih tekmah evropskega pokala in dosegli največ trojk (14) s kar 50-odstotnim metom.
Končni rezultat sicer kaže vzeti s kančkom rezerve, saj so gostje sumljivo hitro – ko so uvideli, da so njihove možnosti za uspeh zelo pičle – začeli izgubljati voljo do odpora, kot da bi prihranili nekaj energije za sobotno novo soočenje za točke lige ABA. Toda računice madžarskih prvakov, ki jim je Union Olimpija v dveh evropskih tekmah natresla kar 26 trojk, ne smejo niti malo skaliti zadovoljstva ljubljanskih košarkarjev, saj imajo bržkone več preglavic kot vsi njihovi dosedanji tekmeci skupaj. S poškodbami in drugimi tegobami pa se vsaj za zdaj spopadajo spretno in srečno, saj vedno nekako najdejo zamenjavo za odsotne.
Če bi pred začetkom sezone razglabljali, ali lahko potrdijo napredovanje v drugi krog evropskega pokala brez Mirze Begića, Sasuja Salina in Hrista Nikolova ter z le delno pripravljenimi Dinom Murićem, Luko Rupnikom in Jako Brodnikom, bi bil odgovor negativen. »Dolžina« Olimpijinega moštva pa ima že kar presenetljive razsežnosti: v osmih evropskih tekmah se je v vlogi prvega strelca moštva izmenjalo kar sedem košarkarjev. Po Salinu, Begiću, Halilu Kanaceviću, Alenu Omiću, Blažu Mahkovicu in Klemnu Prepeliču je primat tokrat pripadel 19-letnemu Rečanu Paolu Marinelliju, ki je dosegel 18 točk. Torej natanko toliko, kot jih je v seštevku zbral v vseh nastopih na širši mednarodni klubski sceni od lanskega prihoda v Ljubljano. Imenitni učinek pri metih za tri točke (6:7) proti Szolnoku pa ni le njegov osebni rekord v članski konkurenci, ampak tudi najboljši dosežek kakšnega Olimpijinega košarkarja v evropskih tekmovanjih po 29. oktobru 2009, ko je Matt Walsh v evroligaški tekmi v Tivoliju natresel Maroussiju sedem trojk z devetimi meti.
Kdo bo na vrsti v zadnjih nastopih z Zenitom v St. Peterburgu in z VEF Rigo v Stožicah, lahko le ugibamo, toda Alešu Pipanu so v evropskem pokalu ostale zgolj sladke skrbi. Realno se mu obeta boj za tretje mesto v skupini D z Zenitom, ki ima zmago manj in bo v zadnjem kolu gostoval pri Himkiju. Težko pa je napovedati, ali bo višja uvrstitev Ljubljančanom prinesla lažje tekmece v drugem krogu tekmovanja, v katerem moštva ne bodo več razdeljena na vzhodna in zahodna. Na podlagi trenutnih uvrstitev bi lahko ugibali, da bi kot tretji naleteli na Bamberg (2. v skupini A), Ostende ali Asvel (3. v B) in petouvrščenega v skupini C evrolige – Turow ali Bayern. Če jim bo pripadlo četrto mesto, pa se jim bržkone ponujajo Strasbourg (1A), Nymburk ali Sevilla (3C) in peti v evroligaški skupini A, Unics Kazan ali Nižnij Novgorod. Poti bodo torej bolj raznolike kot v uvodni stopnji, vprašanje pa je, če tudi cenejša.
Olimpijin direktor Matevž Zupančič že drugo sezono zagotavlja, da je sodelovanje v evropskem pokalu dražje kot igranje v bolj privlačni evroligi, da pa bi se mu le stežka odpovedali: »Evropski pokal ni majhen finančni zalogaj. Poleti v manjše oddaljene kraje so večji strošek kot v velemesta, tekmeci pa pritegnejo manj gledalcev v Stožice. Lahko pa delno ohranjamo klubski status. Z dobrimi igrami na širši mednarodni sceni lažje vzpostavimo stik s pokrovitelji, v manjši meri, a vendarle, ohranimo pozornost domačega športnega okolja, kar se nam pozna pri prodaji vstopnic med celotno sezono, pomembne pa so tudi za košarkarje, za katere se potegujemo. Že z Gregorjem Hrovatom ali z Maticem Rebcem, ki smo ga neuspešno poskusili pripeljati v Stožice, bi se težko pogovarjali v mejah razumnih zneskov, če bi tekmovali le v ligi Telemach.«
