Med blatom in zvezdami

Vsi stojimo v blatu, vendar nekateri med nami gledamo v zvezde. Tako je irski dramatik (in novinar) Oscar Wilde pred 125 leti opisal potrebe po optimizmu in sanjaštvu kot gonilnima silama človeštva. Nekoliko manj časa traja razprava o stanju v slovenski košarki, ob kateri mnogi uporabljajo rek, da je za dobronamerne kozarec vedno na pol poln in ne na pol prazen. Toda kaj se zgodi, če predolgo nosimo očala z rožnatimi stekli in ne opazimo, da prazno postaja domala vse: načrti in blagajne klubov, igra, tribune in tudi besede opravičila, da so razmere veliko boljše, kot menijo skeptiki?

Letos lahko vsevprek slišimo vznesene ocene, da slovensko prvenstvo še nikoli ni bilo tako izenačeno. Med neuradnim klepetom pa sogovorniki priznavajo, da so klubi po finančnih zmožnostih in organiziranosti že pred leti zaostali za madžarskimi in da se jim zdaj nevarno približujejo Avstrijci. Češki Nymburk, na katerega je marsikdo gledal zviška, ko se je za eno sezono včlanil v ligo ABA, pa je zdaj videti kot zvezdniški ustroj iz lige NBA. Predvsem po ambicijah.

Najbolj trdoživi si zaradi možnega dosega vse bolj amortizirane reprezentance vendarle še vedno domišljajo, da smo majhna dežela velike košarke. Gledajo bravure Gorana Dragića in Luke Dončića ter ob njih pozabljajo, da stojijo v blatu. Ali da je okolja, ki so bila še nedavno brusilnice diamantov in gojišča biserov, v glavnem prerasel plevel.

Krka kot najuspešnejša med skoraj enakimi je pri dnu lige ABA, je najmanj učinkovita zasedba tekmovanja in že dolgo nima evropskih želja. Lanski prvak Helios se za regionalno prvenstvo ni niti opogumil, v zelo povprečni Fibini ligi prvakov je bil kos le danskemu podprvaku in dosegal daleč najmanj točk (59,6) med vsemi 40 moštvi. Zdaj pa ga pesti še negotovost, ali se bo v DP sploh uvrstil v ligo za prvaka, in kakšna bo prihodnost dolgoletnega pokrovitelja, ki je iz avstrijskih rok prešel v japonske. Njegovemu predhodniku Tajfunu, ki ima le še enega košarkarja iz šampionskih dni, v boju za elitno šesterico kaže še precej slabše. Zlatorog se že zelo dolgo ne trudi preseči podobe solidnega »tovarniškega« moštva, medtem ko se polzelski Hopsi izmenično potegujejo bodisi za obstanek bodisi za vrh. Union Olimpija pa je postala karikatura, ki ji kljub znižanju proračuna za plače igralcev na 350.000 evrov grozi stečaj, saj njeni pokrovitelji čakajo, da bo dolgove poravnal nekdo drug.

Kakšno je stanje, so ugotovili tudi pri KZS, zato bo prva slovenska liga v prihodnji sezoni štela le še deset moštev. Izpadli bodo trije, odhodu pa so najbližje Terme Olimia, Portorož in LTH Castings, saj so se doslej premagovali zgolj med seboj. Spomladi jim bo grozila že kar smrtna obsodba, o čemer pričajo usode Elektre, Slovana, Parkljev, Nove Gorice, Rogle in drugih, ki so se morali posloviti v prejšnjih letih. V 2. SKL medtem kraljuje Ilirija s skoraj 43-letnim Goranom Jagodnikom ter Jasminom Hukićem in Stipetom Modrićem, ki bosta letos dopolnila 38 let.