Morda jim je manjkal samo še papežev blagoslov

Marka Miliča so v minulih dneh mnogi spomnili, da je od sobote do danes minilo že 20 let, odkar je Union Olimpija dosegla pravljični uspeh z nastopom na finalnem turnirju evrolige, in da je bil v tisti sezoni še kot najstnik prvi strelec moštva. Pred njim sta še dva okrogla jubileja: 7. maja bo praznoval 40. rojstni dan, 25. junija pa dve desetletji, odkar se je kot prvi Slovenec udeležil nabora lige NBA.

Na kaj najprej pomislite, če se z danes ozrete na 22. do 24. april 1997 in dogodke, ki so vas popeljali v Rim?

Precej bolj kot vrhunskega rezultata in takratne statistike se rad spominjam, kako smo košarkarji napredovali iz anonimnosti. V ekipi je bil resda klubska legenda Dušan Hauptman in še nekaj izkušenih košarkarjev, vsi drugi smo se šele prebijali. Najbolj pa se mi je zarezala v dušo strast okolja. Ne samo med Green Dragons, ki so bili srce Tivolija, ampak neštetih znanih in neznanih, ki so se vozili na tekme iz cele Slovenije in nam vlivali pozitivno energijo. Ne vem, ali je šlo za naboj mlade države, toda spremljal je tako nas kot Primoža Peterko, Brigito Bukovec, Jureta Koširja, vražje Slovenke in druge uspešne športnike. Dvorana je bila nenehno polna, zato smo dajali 20, 30 odstotkov več od sebe, kot smo bili realno sposobni. Zmago Sagadin pa nas je priganjal in znal izvleči vse iz nas.

Kaj v današnji košarki najbolj pogrešate iz tistih dni?

Pripadnost. Klubi so podobni avtobusnim postajam za tujce sporne kakovosti, ki jih zanima zgolj osebna uveljavitev. Če bi pripravili športni kviz, bi takoj ugotovili, da se ljudje bolj spomnijo Arriela McDonalda, Darrena Henrieja in Vladimirja Stepanie iz našega rodu kot košarkarjev, ki so v zadnjih letih igrali za Union Olimpijo. Naša ekipa je bila v glavnem domača, le nekaj vrzeli smo zapolnili s tujimi okrepitvami, ki so pustile pečat. 

Bi lahko po izločitvi Cibone v osmini finala in Stefanela v četrtfinalu premagali tudi Olympiakos v polfinalu? Nenazadnje so več kot sedem točk dosegli le Stepania (12), Jaka Daneu (11) in Hauptman (10).

Lahko bi razpravljali, ali so nas sodniki oškodovali ali kdo bi lahko igral bolje, toda recimo, da so bili Grki za odtenek boljši. Če bi se vsi planeti pravilno razporedili, bi lahko tudi zmagali, toda pomembno je bilo tudi, kako katero moštvo ustreza drugemu. Mi smo v tisti sezoni dvakrat ugnali Barcelono, ki je bila na koncu druga, a dvakrat izgubili s Panathinaikosom in Sevillo, ki se nista uvrstila na sklepni turnir.

Na koncu je prevladala ocena, da ste bili v Rimu, a papeža niste videli. To je veljalo kot košarkarska prispodoba in dobesedno, saj je Sagadin dan pred tekmo z Olympiakosom prekinil čakanje na sprejem pri Janezu Pavlu II, ker se je predolgo zavleklo.

Ne vem, če bi nam kaj pomagal njegov blagoslov, saj bi zviti Grki zagotovo našli pravoslavni odgovor. V časopisu smo dan pozneje ugledali našo fotografijo, kako smo že tako visoki košarkarji med čakanjem v Vatikanu stali na stolih, da bi bolje videli, ker so nas postavili v ozadje. To je bila simbolična slika naše avanture, toda dosegli smo svoj maksimum. Po tisti sezoni smo bili vsi popolnoma prazni, vendar blaženo mirni.

Le eno sezono prej je kazalo drugače. Ostali ste brez slovenskega pokala, doživeli osem porazov v DP že pred končnico in v finalu imeli velike težave s krškim Interierjem, v kvalifikacijah za evroligo ste zaostali za Pau-Orthezom za 47 točk v dveh tekmah in se preselili v evropski pokal, v katerem ste bili zadnji v skupini, tudi za zagrebškim Zrinjevcem, estonskim Kalevom in poljskim Wloclawekom.

Tista sezona je bila zares turbulentna. Mladi fantje smo se zbrali z vseh vetrov, trenerji so se menjavali eden za drugim ... Pa se je vse hitro postavilo na svoje mesto, in prepričan sem, da bi se lahko tudi zdaj. Ko se prižge iskrica, lahko ogenj hitro zajame ne le igralce, ampak tudi medije in gledalce.

Preporod se je začel s Sagadinovo vrnitvijo v Tivoli. Kakšen je bil njegov recept?

Zelo pravičen. Nihče ni imel vnaprej določenega statusa, niti Hauptman kot dolgoletni kapetan ali Horvat, ki je tri leta prej zadel deset trojk v finalu evropskega pokala. Vloge smo si morali priboriti na treningih in tekmah. Pred prihodom v Ljubljano sem spal na pogradu v Kranju in se vozil z lokalnim avtobusom na tekme Triglava, pri Olimpiji pa sem si ustvaril ime. Danes se trud in lojalnost okolju podcenjujeta in se raje ocenjuje, kdo ima boljši teoretični potencial ali bolj agresivnega agenta. Talentov je v Sloveniji še vedno dovolj, ne vidijo pa več prave odskočne deske, kot smo jo imeli mi, in množično drvijo v tujino. Nedavno Blaž Mesiček in Vlatko Čančar, zdaj pa je po stopinjah Luke Dončića šel na preizkušnjo k Realu 14-letni Dan Duščak iz Grosuplja. Njegov oče Slavko je bil pred 20 leti del uspešnega Olimpijinega moštva.

Včasih je bilo obratno, odlični mladi košarkarji iz vse Evrope, denimo Stepania, Šarunas Jasikevičius in Jiri Welsch, so prihajali v Tivoli za malo denarja, ker so vedeli, da si bodo pri Olimpiji podeseterili ceno.

Z odškodninami pa je lepo zaslužil tudi klub. Fantje so radi prihajali, ker naš dosežek ni bil enkratni preblisk, vedeli so, da bodo kakovostno vadili in igrali na vrhunski ravni. Verjetno je bil še večji uspeh, da smo se košarkarski palčki iz Slovenije 15 let spuščali v redne bitke z evropskimi velikani in se zasidrali tik za petimi, šestimi najboljšimi v drugem kakovostnem razredu. Če smo realni, ima Olimpija še vedno privilegije zaradi tistih časov in dobiva vabila za evropske pokale tudi, ko se ne uvrsti niti v polfinale državnega prvenstva.

Ali košarkarji doživljate Rim 1997 tako čustveno kot nostalgiki, ki jih ni malo?

Še vedno marsikoga spreletavajo mravljinci, ko se spomni nanj, četudi so neredki v nadaljevanju karier dosegli podobne ali še večje uspehe. Doživeli smo ga pred veliko množico rojakov in v času, ko se nas je večina šele oblikovala v profesionalne športnike, zato smo sodelovali kot prijatelji. Obletnic nimamo, se pa pogosto srečujemo, vsaj tisti, ki živimo v Sloveniji. McDonald in Henrie sta v ZDA, Stepania se je dolgo vračal v Ljubljano in imel stanovanje v Kosezah, v Seattlu pa center za fizioterapijo.

Ljudje še vedno govorijo o vašem zabijanju na tekmi za 3. mesto z Asvelom, s katerim ste razbili tablo, podobno kot o skoku prek avtomobila dve leti prej. Vas moti, da se vas najbolj spominjajo po banalnostih?

Najprej so se mi takšne dogodivščine zdele zanimive, saj sem zaradi njih postal prepoznaven, toda sčasoma so me začele motiti. Z Olimpijo smo redno osvajali naslove, igral sem pri Realu in drugih vrhunskih klubih, bil kapetan reprezentance, znan pa sem bil po teh dogodkih in ker sem udaril za glavo višjega Papa Sowa. Zdaj mi je vse skupaj spet smešno, je pa zanimivo, da so posnetki preživeli tako dolgo v poplavi spletnih neumnosti.

V zlatih časih se je začel tudi kopičiti dolg, ki še vedno tepe Olimpijo. Kako si ga razlagate?

Kluba zagotovo niso vodili gospodarno. Imeli smo veliko pokroviteljev, dvorana je bila polna, čeprav so bile vstopnice prej drage kot poceni, košarkarji nismo bili takšen strošek ... Razlag je veliko, kdo, kako in kdaj, pa je težko reči. Žal mi je, da so Olimpijino kravo tako izmozli, da je skoraj crknila in da si še vedno ni opomogla, saj ni prišlo do očiščenja. Vsi kažejo s prstom na drugega in čakajo, da bo prišel nekdo s čarobno paličico. Na vseh področjih imamo deljeno odgovornost, zaradi vsesplošne otopelosti pa je izpuhtel tudi pritisk medijev in javnosti.

Ali se kdaj zamislite, kaj vse bi bilo drugače, če se ne bi že pri 20 letih prijavili na nabor NBA?

Zmago je takrat vztrajal, da je prezgodaj za odhod, da moram izpiliti met in še nekaj prvin. Danes ocenjujem, da je imel prav, toda pri 20 letih sem bil preveč neučakan, za nameček pa nisem imel prave primerjave, kaj si lahko obetam. Mislil sem si, zdaj sem vroč, kaj če si bodo v naslednjih letih premislili? Ko sem bil na preizkusnih treningih v ZDA, so mi zagotavljali, da me bodo LA Clippers, Minnesota ali Atlanta izbrali med 13. in 18. mestom, v najslabšem primeru kot 21. Bil sem naiven in nisem prepoznal ameriškega leporečja, s katerim se je pozneje soočil tudi Zoran Dragić. Toda želja je bila tako velika, da sem moral poskusiti.

Slednjič vas je izbrala Philadelphia kot 33. po vrsti, pri kateri sploh niste vadili.

Res je, šele v drugem krogu, ki mi je prinesel le enoletno pogodbo. Če bi se uvrstil med prvih 28, pa bi lahko podpisal pogodbo 3+1, ki bi mi prinesla precej boljše izhodišče za igro. Če bi slutil, da se bo tako razpletlo, bi preklical prijavo, čas sem imel do 22. leta. Kajti čeprav sem se v Philadelphii in pozneje v Phoenixu zelo trudil na treningih, nisem mogel vplivati na minutažo. To sta trenerja razporedila v skladu s plačilnim seznamom, meni pa sta govorila, da imam odlično razmerje med igralnimi minutami in učinkom. Igral sem pa pet minut vsako četrto tekmo.

Na »vašem« naboru je bil prvi Tim Duncan, nato pa ste dobili kopico slavnih soigralcev, v Philadelphii Allena Iversona, v Phoenixu Jasona Kidda, Steva Nasha in Kevina Johnsona ... Je bilo vse skupaj tako zvezdniško, kot ste si predstavljali?

Zanimivo je, da so bili največji zvezdniki najbolj normalni. Tistih, ki so se prišli dokazovat iz geta, si se moral paziti. Z Duncanom sva bila soigralca v poletni ligi in je zelo preprost fant, morda, ker je z Deviških otokov. O Iversonu se je pisalo marsikaj, o njegovih škandalih, letalih in zlatih verigah okoli vratu, a je bil iskren in je vedno povedal, kar si misli, tudi trenerju Larryju Brownu. To mi je bilo zelo všeč. Blišč me sicer ni zanimal, zgolj košarka, podobno kot zdaj Gorana Dragića, mi je bilo pa zanimivo, ko je Dennis Rodman pol ure pred tekmo z mano dvigal uteži v fitnesu in med tem pojedel celega piščanca. Nash je bil takrat še podoben »indijanec« kot jaz, saj so Sonca imela neverjetne branilce, in bila sva odlična prijatelja. Veliko sva vadila skupaj, prav tako sem eno sezono redno igral 1:1 z Johnsonom, da je povsem okreval po poškodbi.

Kaj bi z vašimi izkušnjami svetovali Luki Dončiću, ki bo dobil pravico do prijave na nabor prihodnje leto?

Če bi v mojih časih rekli, da bo nekoč prvi izbranec na »draftu« NBA Evropejec ali da bosta v ligi blestela Nemec in Argentinec, bi zvenelo tako, kot bi napovedali, da bosta na planiških poletih zmagala Nigerijec in Kubanec. Zdaj nimamo le še ekstremov, kot so LeBron James, Kobe Bryant in podobni. Kdo ve, Luka bi bil pred 20 leti morda 12. zaradi predsodkov, zdaj ima resne možnosti za najvišja mesta tudi po zaslugi vseh vrhunskih košarkarjev z drugih celin, ki so se uveljavili v ligi NBA. Ima svojo glavo in svetovalce, a tudi veliko možnosti. Veliko in dobro igra pri Realu, trener, soigralci in gledalci ga imajo radi ... Dobro bo zaslužil bodisi v Madridu bodisi v ZDA, zato je edino vprašanje, kakšni so njegovi občutki in kdaj bo njegov agent ocenil, da bi lahko potegnil čim več. Po zrelosti in kakovosti iger je že pripravljen, kar dokazuje, ko usmerja Realove ase. Včasih celo napodi stran kapetan moštva Felipeja Reyesa, da lahko vrže za tri točke.

Kakšno je življenje Marka Miliča pri skoraj 40 letih?

Igral sem do 38. leta, v 20 letih poklicne košarke dal vse od sebe in se po dolgih letih življenja v tujini posvetil družinskemu življenju. Žogo pogrešam le občasno, bolj mi manjka druženje s soigralci. Zdaj se poskušam oddolžiti ženi Vesni, ker je tako dolgo sama držala hišo pokonci, in imam tri hčerke, ki me potrebujejo. Najstarejši, Tara in Ela, zelo resno in uspešno igrata tenis, zato ju spremljam in podpiram, sem organizator in njun osebni taksist. Ob tem me veseli vloga mentorja mladih košarkarskih reprezentanc pri KZS. To mi zadošča, v višje sfere ne posegam in se ne ponujam. Mogoče me bo zamikala kakšna večja vloga, ko bodo punce odrasle.