Tiskane izdaje
Ljubljana – Vzdihljaj olajšanja po zmagi Uniona Olimpije je verjetno odmeval do Bandirme, doma košarkarjev Banvita. Z njo so se Ljubljančani rešili takojšnjega konca sanj v evropskem pokalu, ni jim pa prinesla ničesar otipljivega. Edini v skupini M so pač že klonili v domači dvorani, zato bo zanje ključnega pomena revanša s Turki – že v sredo.
So predstave Uniona Olimpije povezane s številkami njenih dresov? V drugi polovici leta 2013 je igrala v ritmu trinajstice Deividasa Gailiusa, ki se je uveljavil kot eden najboljših strelcev evropskega pokala. Se je zdaj začelo obdobje štirinajstice Dražena Bubnića, najvidnejšega med junaki zmage nad vodilnim v turški ligi? Verjetno ne, saj je 28-letni krilni center košarkar povsem drugačnega kova, talenta in dosega kot Litovec. Opis njegovih del in nalog zagotovo ne zahteva, da bi bil najboljši strelec moštva, je pa tokrat igral kot eden od »velikih fantov« in z 18-letnim someščanom z Reke Paolom Marinellijem prispeval ključni dodatek za dragoceno zmago.
Po svoje je Bubnić tudi prispodoba razpona stožiške zasedbe v tej sezoni. Daleč najboljšo predstavo do dvoboja z Banvitom (12 točk) je prikazal ob dramatični zmagi v Podgorici, s katero je Union Olimpija končala krizno obdobje v ligi ABA. Z 18 točkami proti Banvitu, 7 skoki in indeksom 22 ni le igral tudi za Dragišo Drobnjaka, čigar poškodba gležnja ni hujša. Krepko je presegel vse dotedanje dosežke in s prekinitvijo črnega niza moštva sprožil pomislek: ali košarkarji Aleša Pipana res igrajo najbolje, ko se naveličajo poslušati kritike od vsepovsod? Čim potihnejo, pa se znova prepustijo melanholiji.
Da Ljubljančanom primanjkuje samospodbude in zdravih košarkarskih ambicij ter da so verjetno preveč dosledno izbrani po načelu: pomembno je, da so »fejst fantje«, smo pomislili že večkrat. Zdrahe res ne delajo, pozitivne predrznosti ali pretirane želje, da bi poskusili premagali boljšega ali vsaj enakovrednega, predvsem v ligi ABA, pa tudi niso kazali. Izjema je bila Valencia, kar pa je bilo delno posledica pozornosti mednarodne javnosti zaradi tekmečevega ugleda in tudi kančka strahu pred morebitnim polomom. Ko se je vaška miselnost začela prenašati na evropski pokal, hkrati pa so regionalne možnosti začele puhteti, je Pipan začel igrati drugačne viže. Začel je poimensko izražati nezadovoljstvo nad posamezniki in pred časom celo namignil sedmi sili, da bi lahko bila ostrejša do uspavanih in preračunljivih. Ne ravno neupravičeno. Toda takšne psihološke injekcije imajo vedno kratek učinek. Dalj časa lahko žari le notranja želja, vsi drugi poskusi umetne motivacije prej ali slej pripeljejo do otopelosti in stopnjevanja malodušja.
V tem duhu smo spremljali sredin nastop Cedrica Jacksona. Je namreč prvi med Olimpijinimi prvokategorniki, ki se po nizu kritik, zlasti trenerjevih, ni zdramil. Proti Banvitu je veliko slabši kot Marinelli, ki je imel do srede v nogah 35 evropskih in 44 regionalnih minut, ostal je tudi v senci Luke Rupnika, ki je zadnjih osem minut organiziral igro zaradi Marinellijevih težav z osebnimi napakami, in ni bil kaj prida opaznejši od odsotnega Jakova Vladovića. Lepo je sicer slišati, da bodo odslej igrali le tisti, ki bodo kazali ustrezno mero želje, toda upoštevati kaže alternative. Bo najdražji košarkar moštva obsedel na klopi? Mu bodo pokazali vrata? Primer Kodija Augustusa potrjuje, da moštvo ni prav nič močnejše, če se znebi spornega igralca, za nakup boljšega pa Olimpija nima denarja.
Zato je Pipan bržkone obsojen na vsakodnevne motivacijske igrice in iskanje notranjih mikrorezerv. Tarnati, zakaj ni od vsega začetka bolj zaupal Marinelliju in Rupniku, bi bilo hkrati dvolično. Spomnimo se lahko klavrnega začetka sezone z dvema golobradima dirigentoma in se vprašamo, koliko časa bi imelo občinstvo potrpljenja z njima. Najboljše predstave je Union Olimpija vendarle prikazala z Jacksonom in Vladovićem za krmilom. V pravi izvedbi, seveda. V Stožicah se bodo morali zato na vseh klubskih ravneh končno uskladiti, ali naj uberejo pot revolucije ali evolucije.
