Nachbar: Vrhunski košarkarji kariere ne morejo končati doma

Ljubljana – Pri 36 letih je bil sprva celo prvi strelec španskega prvenstva, po petih kolih pa je Boštjan Nachbar tretji strelec s povprečjem 18 točk na tekmo. V Sevilli se je odlično znašel, z dobrimi predstavami pa potrjuje, da leta niso nobena ovira. Kljub temu ga vrnitev k slovenski reprezentanci ne mika.

Katero košarkarsko pomlad že doživljate?

Vsak ima v karieri vzpone in padce, a vedno sem skušal ostati čim bolje pripravljen. Moje igre so povezane z vlogo v ekipi in s poškodbami. Če so mi v Bambergu rekli, da imam drugo pomlad, in sem v Barceloni poslušal, da doživljam tretjo, potem je to v Sevilli očitno že četrta. Toda vse skupaj je celota zelo dolge kariere. Vesel sem, da lahko pri 36 letih igram na najvišji ravni v najmočnejšem prvenstvu v Evropi.

Ste pričakovali tako dobre predstave v novi sezoni?

Zelo zgodaj sem se začel pripravljati na novo sezono, potem ko je postalo jasno, da bom nadaljeval kariero. Moj brat je trener in skupaj sva bila večino poletja zaprta v dvorani in trenirala. Nisem želel pozornosti, zato nisem ničesar objavljal na socialnih omrežjih. Dandanes vidim, da mladi objavijo ogromno slik, kako trenirajo, potem pa jih zmanjka na tekmah. Poleti sem užival, saj se zavedam, da pred menoj ni več veliko novih sezon. Prav zato skušam izkoristiti vsak trenutek, ki mi je še ostal.

Potem ste razmišljali o koncu kariere?

Končal bi samo v primeru, če ne bi dobil ponudbe na dovolj visoki ravni brez ustrezne vloge v ekipi, zraven pa je bil tudi pogoj, da lahko ostanem skupaj z družino. Hčerki že hodita v šolo, dobra tri leta živimo v Španiji, zato je bila prva želja, da ostanem pri Sevilli. Dogovor smo sklenili takoj po koncu pretekle sezone, zato odločitev ni bila težka.

Vaš klub ima novo ime – Real Betis Sevilla. Se je spremenilo še kaj drugega?

Našo košarkarsko ekipo je pod svoj nadzor vzel nogometni klub Real Betis. Delujemo na enak način kot košarkarske ekipe Reala Madrida, Barcelone, Panathinaikosa, Olympiacosa, CSKA ... S to razliko, da Betis še ni na tej ravni. Znotraj kluba ostaja vse enako, toda novo ime je prineslo precej večje zanimanje ljudi v Sevilli. Betis je v Andaluziji zelo popularen, številni nogometni navijači pa zdaj spremljajo tudi košarko. Zdaj smo po priljubljenosti na povsem novi ravni.

Potem morate košarkarji navijati za nogometaše Betisa?

Precej moramo paziti, saj je nogometno rivalstvo med Sevillo in Betisom zelo veliko. V klubu so nam odsvetovali, da hodimo na nogometne tekme Seville, saj to ne bi bilo dobro za Betisovo javno podobo. Sprva mi je bilo malce čudno, a zdaj vidim, da je rivalstvo resnično zelo veliko. Včasih meji na sovraštva in gre čez mejo dobrega okusa.

Pred tem ste bili navajeni le na medmestno rivalstvo med Barcelono in Madridom?

Tukaj v Andaluziji se ljudje zelo jasno ločijo na zeleno-bele pri Betisu in rdeče-bele pri Sevilli. Ko spoznaš novo osebo v Sevilli, bo pogovor v prvih petih minutah gotovo prešel na temo, ali navijaš za Betis ali Sevillo. Najbolj so zanimive družine, ko je recimo oče navijač Betisa, mati pa Seville. Kadar je tako, se v družini o nogometu skorajda ne pogovarjajo, toliko manj na dan derbija. Pred prihodom v Sevillo tega rivalstva nisem poznal, a zdaj ga občutim na vsakem koraku.

Ampak Sevilla je gotovo zelo prijetno mesto?

Ne samo prijetno, izjemno je! Poleg vrhunskega športa ima Sevilla odlično vreme, mesto je zelo lepo, še posebno stari del. Sevilla je vse bolje povezana tudi z ostalim svetom, saj na mestnem letališču odpirajo številne nove povezave. Tudi ljudje so zelo prijazni in odprti. Najpomembnejše jim je kakovostno življenje, mnogo manj slepo divjanje za službeno kariero. V Barceloni, Istanbulu, Moskvi in New Yorku sem spoznal številne ljudi, ki živijo samo za službo, v Sevilli pa ljudje živijo, da uživajo.

Omenili ste nekatera najznamenitejša svetovna mesta. Kje vam je bilo najbolj všeč?

V New Yorku, a je res, da takrat z ženo še nisva imela otrok, zato sva imela drugačen življenjski ritem. Zdaj si ne predstavljam, da bi v New Yorku živel tudi s hčerkama. V Evropi mi je ostala najbolj pri srcu Barcelona. Čeprav je velemesto, spet ni prevelika, ima dobre povezave s Slovenijo, na športnem področju pa je vse na najvišji ravni. Ampak tudi Sevillo imam rad. Nudi zelo kvalitetno življenje. Vsi v družini smo našli nove prijatelje in se dobro počutimo.

Kako se vrhunski športnik upre vsem španskim skušnjavam glede nočnega življenja in okusne hrane?

Odvisno od posameznika. Mlajši fantje v Barceloni in v Sevilli gotovo bolje izkoristijo nočno življenje kot jaz. V Španiji ljudje zelo radi zahajajo ven in se družijo, ampak z dvema otrokoma je meni težje, niti ne potrebujem ponočevanja. Vendar je res, da so Madrid, Barcelona, Sevilla, Malaga, pa tudi ostala španska mesta polna življenja. Vrhunski športniki uživajo še bolj, saj jih Španci zelo cenijo.

V vaši ekipi je sicer precej košarkarjev iz držav nekdanje Jugoslavije.

Združeno imamo skoraj celotno nekdanjo Jugoslavijo. Z Domnom Lorbkom sva dva Slovenca, zraven sta dva Hrvata, dva Srba, en Makedonec in še trener je Hrvat. Res nas je veliko, zato nam je lažje, a moramo biti pazljivi, da nismo preveč odmaknjeni od ostalih soigralcev. Smo mednarodna ekipa, saj so zraven tudi Španci in Američani. Znotraj ekipe se ne smejo ustvariti manjše skupine, zato se ne držimo samo zase. Kot kapetan ekipe moram poskrbeti, da smo vsi povezani.

Kateri jezik prevladuje v garderobi?

Angleščina je jezik, ki najbolj povezuje košarkarje. Kljub temu se z igralci iz nekdanje Jugoslavije pogovarjamo v srbohrvaščini, toda govorim tudi špansko. Betis namreč vsem novim igralcem omogoči brezplačni tečaj španščine, zato se tujci v klubu trudijo govoriti špansko. Tako tudi pokažeš spoštovanje do kluba, ljudi in kulture.

Kako ste se ujeli s trenerjem Žanom Tabakom?

Dal mi je pomembno vlogo. Že res, da sem na prvih tekmah dosegel veliko točk, a Tabak od mene pričakuje tudi vodstveno vlogo, da unovčim izkušnje. Igral sem v že številnih vrhunskih klubih in sodeloval z odličnimi trenerji, to pa moram prenesti na soigralce. Najbolj mi je všeč, da upošteva tudi ideje igralcev. Na takšen način se lahko med igralcem in trenerjem razvije boljše spoštovanje in zaupanje.

Toda poleg vas je v španski ligi izpostavljen še en Slovenec – Luka Dončić.

Dobro je, da se lahko uči od najboljših v Evropi, v novi sezoni pa ima večjo vlogo. Vedno, ko se srečava, mu svetujem, naj še naprej pridno trenira in naj izkoristi vsak dan za napredek. V Španiji je velik zvezdnik, to pa prinaša velik pritisk. Španci imajo radi mlade zvezde, enako so pred leti počeli s Pauom Gasolom in Juanom Carlosom Navarrom, zdaj je v tej vlogi Luka, saj svojega nimajo. Za povrh igra za Real in je ves čas pod žarometi. Upam, da bo vso to energijo usmeril v igrišče, da ne bo zašel na stranski tir.

Tudi proti Vassilisu Spanoulisu je odigral mirno. Kot da nima le 17 let.

Luka igra izjemno zrelo, toda ima veliko prostora za napredek. Nikakor ne sme zaspati, saj ima še vsaj pet ali šest let za razvoj. Malo me le skrbi, da ga niso prehitro porinili v ospredje, ampak verjetno v Madridu vedo, kaj delajo, saj je Real eden največjih evropskih klubov.

Bi ga morali bolj zaščititi?

V preteklosti sem videl veliko talentov, ki so bili zvezdniki pri 18 letih, a so zaspali in niso več napredovali. Drugi so jih potem dohiteli in tudi prehiteli. Ampak če v Madridu vidijo, da je sposoben prenašati pritisk, potem naj kar igra. Ne poznava se prav dobro, toda po tem kar sva govorila, ima Luka glavo na pravem mestu. Res si želim, da mu uspe.

Kaj lahko Dončić ponudi slovenski reprezentanci?

Dobro je, da ima Slovenija tako obetavnega igralca. Že zdaj je nujno, da njegovo kakovost vključimo v slovensko reprezentanco. Gotovo bo postal gonilna sila naslednje generacije.

Marsikdo pa bi rad v izbrani vrsti videl tudi tretjega strelca španske lige.

Te možnosti ni. S selektorjem Igorjem Kokoškovom sva po koncu prejšnje sezone opravila prijeten pogovor. Vprašal me je, kako sem, a ni nič pritiskal, naj se vrnem k reprezentanci. Povedal sem mu, da se nisem premislil in da sem reprezentančno zgodbo zaključil leta 2013. Kljub temu sem vedno na voljo za pomoč, da kaj svetujem ali povem kakšno informacijo. Pametni selektorji takšne informacije znajo izkoristiti.

Kaj pa vaš povratek v slovensko klubsko košarko, denimo v Olimpijo?

Ne verjamem. Olimpija zelo dolgo ni sestavila prave zgodbe. O tem niti ne razmišljam. Preveč očitno je, da Olimpija nima prave vizije, da bi se nekdanji reprezentanti vrnili v klub. Nikakor ne velja, da si tega ne bi želeli, kvečjemu nasprotno. Velikokrat smo se pogovarjali, kakšno srečo imajo Španci, Rusi, Italijani in Grki, da se lahko vrnejo v svoje nekdanje klube in na koncu še malo navdušujejo svoje navijače. Tudi Slovenci si želimo enako, vendar tega luksuza nimamo. In tako razmišljamo prav vsi – Primož Brezec, Sani Bečirović, Jaka Lakovič, Rašo Nesterović, Matjaž Smodiš, Marko Milić …

Boste nekega dni vložili čas in denar v slovensko klubsko košarko?

Če bi začeli povsem novo zgodbo, potem bi bili verjetno stari 60 let, da bi prišli do evrolige. Edina možnost je, da bi pomagali Olimpiji, toda bojim se, da ni tako lahko priti zraven, kot si mislijo navijači. In tudi ni prav, da bi šli mi igralci do kluba in prosili, če lahko pomagamo. Pomoč bi morala iskati Olimpija. Zagotovo ni pravi način, da na Olimpijina vrata trkajo bivši igralci, potem pa jih zavrnejo. In prav to se je že dogajalo.