Najstarejši, a še seje strah med tekmece

Ljubljana – Kdo bo najstarejši košarkar na letošnjih OI? Dobro, poskusimo drugače. Kdo med nastopajočimi pod obroči v Riu je osvojil največ velikih priznanj? Odgovor je enak. Emanuel Ginobili. Argentinski virtuoz je v četrtek dopolnil 39 let, a je še vedno igralec, o katerem tekmeci govorijo s spoštovanjem in tudi s strahom.

Prvak Italije in MVP lige 2001, šampion evrolige istega leta in junak finala v dresu bolonjskega Kinderja, dobitnik zlate olimpijske kolajne 2004, na katerih je bil izbran za najboljšega košarkarja, štirikratni zmagovalec lige NBA s San Antoniom (2003, 2005, 2007 in 2014), to je najpomembnejši del trofej Emanuela Ginobilija. Za »veliki slam«, kot bi rekli igralci tenisa, mu manjka le zlato na svetovnem prvenstvu, pa še temu je bil presneto blizu. Ustavila ga je poškodba gležnja ob polfinalni zmagi nad Nemčijo v Indianapolisu 2002, med katero je doskočil na nogo Dirku Nowitzkiju. Ob finalnem porazu z ZRJ po podaljšku je prebil na parketu le nekaj simboličnih minut in ostal brez ene same točke. Pred tem pa je Argentina kot prva premagala ZDA, odkar so leta 1992 začeli zanje igrati asi iz lige NBA, in prekinila njihov niz 58 zmag.

Imeniten niz uspehov se bo na letošnjih OI končal le deloma. Ginobili se bo z zadnjimi starimi soborci iz Aten, le dve leti mlajšim Andresom Nocionijem, 36-letnim Luisom Scolo in 34-letniim Carlosom Delfinom, ki zaradi poškodb ni igral resne košarke kar 38 mesecev, poskusil dostojno posloviti od državnega dresa, v katerem se je na prejšnjih treh OI vselej uvrstil v polfinale. Leta 2008 so bili tretji, štiri leta pozneje četrti. Nato pa se bo Ginobili posvetil poslovilni, že 15. zaporedni sezoni pri San Antoniu, v kateri bo zaslužil 14 milijonov dolarjev. Delodajalci ga bodo očitno nagradili za minulo delo in razumevanje, saj je tako kot Tim Duncan pristajal na nižjo plačo, da bi lahko Ostroge sestavile čim bolj kakovostno moštvo. V prejšnji sezoni je tako prejel »le« 2,8 milijona, enajst milijonov manj kot tri leta poprej, in čeprav je zaradi zrelih let igral le 19,6 minute na tekmo, je bil četrti strelec moštva (9,6) za Kawhijem Leonardom, LaMarcusom Aldridgeom in Tonyjem Parkerjem ter ključna sila s klopi.

»Po OI v Londonu si nikakor nisem mislil, da bom igral tudi v Riu. Toda minila je ena sezona, druga in še kakšna. Zdaj se dobro počutim, zdrav sem, in letošnjo priložnost doživljam kot nekakšno nagrado. Psihično sem brezhibno pripravljen, videli bomo, kaj bo reklo telo,« pravi Ginobili, ki zaradi poškodbe stopala ni mogel igrati na SP 2014, kar je bržkone okrepilo njegovo letošnjo željo. In prav nič se ne boji, da si utegne pokvariti imenitno statistiko v argentinskem dresu. Odkar je debitiral v dresu članske izbrane vrste, se mu na velikih 11 tekmovanjih le enkrat ni uspelo uvrstiti v polfinale, ob ognjenem krstu na SP 1998.

»V Riu se bomo lahko 'stepli' z vsakim tekmecem. Imamo posrečeno kombinacijo starejših košarkarjev in mladih, kar je po svoje tudi nevarnost, saj ne vemo, česa smo zares sposobni. Ko sem prišel na priprave, je bilo zame skoraj vse novo. Poleg Luisa, Andresa in Carlosa, na katere me veže veliko spominov, sem osebno poznal le Facunda Campazza in selektorja Sergia Hernandeza. Druge šele spoznavam. Moštvu bom pomagal, kakor bom mogel, čeprav nisem več mladi Manu. Nisem več tisti iz Londona, kaj šele iz Pekinga in Aten, toda na igrišču sem doživel prav vse, kar je bilo možno, in to je nekaj vredno,« meni Emanuel Ginobili, ki bo tako kot Scola, Nocioni in Delfino četrtič zapored igral na OI. S petimi nastopi pod olimpijskimi obroči pa so absolutni rekorderji med košarkarji Portoričan Teofilo Cruz, Avstralec Andrew Gaze in Brazilec Oscar Schmidt.

»Od spominov ne moreš živeti. Toda ne moreš niti živeti, ne da bi se spominjal. Premladi smo, da bi bili utrujeni, prestari, da bi lahko stopili korak nazaj,« kot stara pesem pravijo argentinski veterani. Da še niso povsem za staro šaro, so mimogrede dokazali s sredino zmago v pripravljalni tekmi z Litvo s 86:85.