Največje bogastvo vsakega kluba je tradicija

Ljubljana – V letu 2017 kar mrgoli okroglih košarkarskih jubilejev. Marko Milič bo 7. maja praznoval 40. rojstni dan, Teoman Alibegović je 11. januarja srečal Abrahama, Peter Vilfan bo 29. junija dopolnil 60 let, Aljoša Žorga je od 25. februarja 70-letnik, Ivo Daneu bo 6. oktobra upihnil že 80 svečk ... Poseben mejnik pa je praznoval dr. Mik Pavlovič.

Nekdanji košarkar, trener, košarkarski funkcionar, publicist, kronist razvoja košarke v Sloveniji in univerzitetni profesor se je namreč rodil 29. februarja 1932. Star je torej častitljivih 85 let, če bi šaljivo uporabili koledar, pa bi lahko dejali, da jih šteje le dobrih 21, saj se je pravzaprav staral le na prestopna leta. Zlahka bi mu pripisali vsaj dve desetletji manj tudi zaradi vitalnosti in bistrega uma, ki ga še vedno žene k poglobljenemu spremljanju košarkarskih dogodkov.

Še posebej pozorno ima pred očmi Union Olimpijo, s katero živi od začetka študentskih dni, ko je zapustil rodni Maribor. Nedavno so ga razveselile srčne predstave stožiškega moštva ob osvojitvi pokalnega naslova, sicer pa se mu je pogosto paralo srce zaradi agonije ustanove, ki je desetletja dajala ton slovenski košarki in med ustvarjalno krizo zadnjih let ni dobila pravega naslednika, ki bi presegel lokalne okvire.

»Resen klub morajo držati pokonci trije stebri: tradicija, urejeno financiranje in pravilna selekcija igralcev,« pravi od vekomaj in vztraja, da v Olimpijinem vodstvu ne bi smeli sedeti ljudje, ki niso nikoli delali v košarki ali celo v športu. Zato si želi, da bi vnovič dobila karizmatičnega predsednika, med prednostnimi nalogami pa izpostavlja oživitev in krepitev tradicije.

»Ta je največje bogastvo kluba, iz nje črpa moč, motivacijo, odgovornost in pripadnost. Zato vztrajam, da bi moral biti Tivoli domicil Uniona Olimpije. Tam je dosegla največje uspehe, Tivoli je širše središče športne in družabne dejavnosti, tja prihajajo starši z otroki, tam se zbirajo zanesenjaki, ob tekmah pa bi se lažje kot v Stožicah srečevali vsi, ki bi lahko pomagali klubu. Košarkarji bi morali odraščati v Tivoliju in se prebijati v vrhunsko moštvo, ki bi nekoč, v lepših časih, spet igralo v Stožicah. Zdaj tja ne spadajo,« pravi dr. Pavlovič

Za košarko ga je navdušil profesor telesne vzgoje Boško Marinič na 1. mariborski gimnaziji, v Ljubljani pa so se mu globoko zarezali spomini na AŠK Olimpija in legendarno igrišče pod tivolskimi kostanji, na sodelovanje s predlani umrlim vrstnikom Borisom Kristančičem in številne ase z Ivom Danevom na čelu, na šest naslovov jugoslovanskega prvaka, na nepozabni tekmi z madridskim Realom v polfinalu pokala državnih prvakov 1962 ... V klubu je uradno deloval do leta 1980, ko je še zadnjič predsedoval strokovnemu svetu, neuradno pa mu bo večno zvest.

»To so bili drugačni časi, ko sta prevladovala ljubezen do košarke in zdaj že skoraj izumrli entuziazem. Zdaj prevladujejo druge vrednote, a pogrešam marsikaj iz starih dni. Žal mi je tudi, da nismo bolje izkoristili EP 2013. Zgodilo se nam je nekaj podobnega kot ob SP 1970 v Ljubljani, preveč smo se osredotočili na prvenstvo in komercialno plat športa, pozabili pa na strokovno. V prvem primeru so svoje dodali portoroški sklepi, v drugem gospodarska kriza,« dodaja dr. Mik Pavlovič.