Tiskane izdaje
Ljubljana – S tremi uspehi v uvodnih štirih kolih je Union Olimpija za eno zmago prekosila lanski začetni iztržek v evropskem pokalu, ki je bilo najsvetlejše obdobje sezone za stožiške košarkarje. Po takratnih zmagah nad Valencio in Varesejem ter porazih z Asvelom in Ulmom je bilo občinstvo zelo zadovoljno, letos pa je polno pomislekov.
Vtis zaradi vratolomnih nihanj Ljubljančanov je vendarle precej slabši od njenega učinka. Prevladuje celo občutek, da si zlahka priigrajo visoko vodstvo, nato pa podarijo točki tekmecu. Toda če prezremo superpokalni poraz s Krko, ki nima prave teže, so zaradi padca v zadnji četrtini (8:18) izgubili le z Metalcem v ligi ABA, zato pa so vstali od mrtvih (28:10) proti Szolnoku v evropskem pokalu. Crvena zvezda in Mega Vizura sta bila prepričljivo boljša, zato porazov z njima ne kaže podrobno secirati, proti Himkiju pa je Olimpija dobila vse dele tekme, razen drugega. V končnicah tekem s Cibono, Bešiktašem in Zenitom je z »virtuozno« nezbranostjo in skoraj usodno nespametnostjo spravila na rob živčnega zloma svoje privržence, a se izvlekla skozi šivankino uho. Brez zdravju škodljivih pretresov je ugnala le Cedevito in Partizan.
»Če bi bolje zadevali proste mete, tekma ne bi bila tako zanimiva,« se je Aleš Pipan pošalil po zmagi nad Zenitom. Toda gledalci ne bi imeli prav nič proti, če bi bila tekma malo manj »zanimiva«, hkrati pa težko sprejmejo šalo pri stvareh, ki imajo lahko resne posledice. Union Olimpija je po izkoristku prostih metov na 32. mestu med 36 udeleženci evropskega pokala, a ima srečo, da sta za njo Bešiktaš in Szolnok, ki ju je ugnala v dramatičnih finiših. Njen odstotek (67,3) pa bi bil še krepko slabši brez debrecenskega prebliska (18:20). Ničkaj spodbuden ni niti podatek o 15,5 izgubljene žoge na tekmo, ki bi bil že kar alarmanten, če bi iz njega izluščili napake v četrtih četrtinah.
Lahko se strinjamo z najboljšim strelcem torkove drame Sasujem Salinom, da so vrtoglavi vzponi in padci delno posledica mladosti, neizkušenosti in živčnosti ljubljanskega moštva, v katerem imajo veliko vlogo golobradci in popolni novinci na mednarodni sceni. Toda hkrati se lahko vprašamo, zakaj rutinerji ne prispevajo več k stabilnosti predstav. Marko Marinović v zadnjem času vnaša več nemira kot spokojnosti, Hristo Nikolov igra v prvih polčasih veliko bolje kot v drugih, pa vendarle je težko razumeti, zakaj je bil v torek le opazovalec tretje in četrte četrtine, potem ko je do glavnega premora metal 3:3. Salin, ki je s povprečjem 15,8 točke prvi Olimpijin strelec v evropskih nastopih, je proti Zenitu končno razvlekel strelsko mikroformo na oba polčasa, edina zrela konstanta pa je Mirza Begić, ki se nam neredko že kar smili. Ne le, da se mora ruvati z nižjimi, a zato prav nič nežnimi tekmeci, v igri mora pogosto prevzeti vlogo varuške in usmerjati zbegane soigralce. Tudi branilce, ki bi morali biti po vseh zakonitostih narave glavni ustvarjalci in nadzorniki moštva.
Pri Unionu Olimpiji lahko pade v oko, da so njene peterke nemalokrat zelo raznolike. Tekme začenjajo Marinović, Salin, Nikolov, Kanacević ali Dino Murić, če je zdrav, in Begić, nato pride na vrsto »mladinska brigada« in tako naprej. V torek se je na parketu že do 8. minute izmenjalo deset domačih košarkarjev, kar je bržkone prezgodaj glede na ugoden rezultatski trend in vodstvo s 25:11, pa tudi glede na značilnosti ljubljanske zasedbe. Njene krize v zadnjih četrtinah niso posledica telesne utrujenosti ampak zgolj miselne nepripravljenosti. Kot najboljša rešitev se ponuja »kombinirana« peterka, toda kmalu bo treba najti drugačno rešitev. Begić bo pač zapustil moštvo, Murić bo okreval, treba pa bo najti pravo vlogo Klemnu Prepeliču in Jaki Brodniku v zasedbi s številnimi zunanjimi košarkarji in le enim centrom.
