NBA svoje zvezdnike prestavlja v Matrico

Vse odkar sta se za naslov najbolj atraktivnega košarkarja pred tremi desetletji borila Michael Jordan in Dominique Wilkins, nista finalista tekmovanja v zabijanju na vikendu zvezdnikov lige NBA tako navdušila, kot sta nedavno v Torontu Zach LaVine in Aaron Gordon. Izvirna in zahtevna zabijanja so sledila eno za drugim, igralcema nista pošli ustvarjalnost in energija, prav tako žiriji ni zmanjkalo desetic in gledalci v dvorani so bili na nogah, z naježeno kožo. Mladeniča sta morala opraviti vsak po dve dodatni zabijanji, da je končno za tri točke prevladal LaVine, čeprav bi si pokal prav tako zaslužil Gordon. A gledalci bi si želeli še kakšen dodaten krog vragolij nad košem.

Prav tako ali pa morda še bolj kot prisotni v dvorani so letos lahko v zabijanjih, v metanju trojk in sami tekmi zvezd večer kasneje uživali tudi gledalci doma. Dogodek je bil namreč letos posnet tako spektakularno, da se ga je splačalo ogledati vsem, od največjih navdušencev, ki so si zagotovo še vso nedeljo vrteli posnetke finala zabijanj in brezhibnega zadevanja trojk Klaya Thompsona za zmago nad prvim igralcem lige in moštvenim kolegom Stephom Curryjem, do popolnih košarkarskih analfabetov. Že običajni televizijski posnetki so bili nekaj posebnega, tako kot sama zabijanja, tudi z uporabo tehnologije, ko je denimo Gordon žogo prestregel z rok klubske maskote, ki se je vrtela na t. i. hoverboardu. Toda še dodatno dimenzijo je »televizijski« (pravzaprav dostopni na spletu oz. v mobilni aplikaciji) izkušnji dala slika, posneta s tehnologijo freeD, ki jo razvijata podjetje Replay Technologies in tehnološki velikan Intel.

»Tehnološke inovacije igrajo neprecenljivo vlogo pri preoblikovanju uporabniških izkušenj v svetu športa. Od športnikov in trenerjev do televizijskih postaj in oboževalcev,« je poudaril Intelov šef Brian Krzanich. S formatom freeD imajo gledalci pogled na poteze košarkarjev s kateregakoli zornega kota. V bistvu gre za 360-stopinjsko snemanje, pri čemer ogled še ni prilagojen za očala za navidezno resničnost, temveč lahko gledalec izbira svoj položaj oz. se suče okrog igralca. Ali pa ponudnik posamezne atraktivne poteze zapakira v kratke videe, v katerih se pogled obrne, medtem ko je košarkar na posnetku ustavljen. Nekako tako kot pri tehnologiji stop motion, ki je na plano prišla s filmom Matrica in je kasneje postala priljubljena še v drugih žanrih, denimo glasbenih spotih.

Razlika je v tem, da stop motion snemajo z velikim številom fotoaparatov, razpostavljenih v krogu, ki se sprožajo v zelo kratkih razmakih eden za drugim, freeD na tekmi zvezd v Torontu pa je temeljil na 28 kamerah z ultravisoko razločljivostjo, nameščenih po celotni dvorani Air Canada centre. Kamere vse skupaj združijo v en sam povezan posnetek. Ta je tudi precej jasnejši, kot je bil pred dvema letoma, ko so tehnologijo prvič uporabili na tekmi zvezd v New Orleansu. Tokrat se je na zaslonu videlo več podrobnosti in slika tudi med tem posebnim učinkom ni bila več tako popačena kot prejšnjič. Seveda tehnologija in prikaz sam po sebi ne bi prinesla veliko, če za spektakel ne bi poskrbeli košarkarji. Ti pa so se letos vsaj v soboto potrudili, v nedeljo pa so že tradicionalno gledali predvsem na to, da postrežejo s čim več atraktivnimi akcijami in individualnimi potezami, kot z igranjem resne košarke, še posebej v obrambi.

Med vikendom All-star je tamkajšnji klub Raptors tudi odprl nove prostore za trening, ki so opremljeni z najnovejšo tehnologijo, med katero sodijo kamere, tipala in še marsikaj, v ozadju pa je procesorska in analitična moč platforme IBM Watson. To je podjetje najprej ponujalo bolnišnicam in raziskovalnim ustanovam, ki premetavajo velike količine podatkov in poskušajo izvleči določene sklepe ter poskušati »stroj« nekaj naučiti. Podobne potrebe imajo vse bolj tudi športne organizacije, saj lahko le z izboljšavami pri načinu treninga, taktiki, prehrani in še čem pridobijo tisto majhno prednost pred ostalimi, ki pomeni razliko med osvajanjem lovorik in izpadom v zgodnejših kolih končnice.

Medtem ko so košarkarski navdušenci lahko uživali v novem načinu prikaza njihovih ljubljencev, so podobno priložnost imeli tudi gledalci slovesnosti ob odprtju mladinskih olimpijskih iger v Lillehammerju. Te je namreč Samsung pomagal prenašati v navidezni resničnosti. Prenos je bil na voljo na strani Mednarodnega olimpijskega komiteja (olympic.org), za pravo izkušnjo pa si je bilo seveda treba nadeti Samsungova očala gear vr z vstavljenim združljivim telefonom. Tako so lahko gledalci po svoji volji obračali ogled po štadionu, niso bili omejeni na režiserjevo videnje dogajanja in zaslon, ki se na vseh straneh konča. Pri navidezni resničnosti celotno vidno polje zajema dogajanje na prizorišču.

Kljub nedvomni atraktivnosti tovrstnega prikaza in povsem novem doživetju pa bo verjetno trajalo še nekaj časa, preden ga bodo v polnosti sprejeli tako producenti televizijskega signala kot gledalci. Ne samo zaradi tehnologije, ki povečuje stroške in kompleksnost, ampak še bolj zaradi družbenih vidikov. Četudi navidezna resničnost gledalca »prestavi« na kraj dogajanja, ga istočasno tudi osami, saj je izoliran od okolice in tako težko spremlja prireditev ali tekmo v družbi sonavijačev in jo z njimi komentira. Vsekakor bo zanimivo spremljati odziv gledalcev na to spremembo.