Tiskane izdaje
Če lahko med najboljšimi igra Bolgar, ki je pri Soncih potreboval osebnega prevajalca, zakaj ne bi tudi mi, so si pred sezono 1985/86 rekli mnogi. Leto dni pozneje se je pri Portlandu preizkusil odlični Realov center Fernando Martin, preden je pri pičlih 27 letih umrl v prometni nesreči, nato pa se je prek Atlantika začel valiti vse mogočnejši plaz. V novo, že 71. sezono lige NBA je vstopilo kar 67 evropskih košarkarjev iz 22 držav, med katerimi so tudi Avstrijec, Šved in dva Švicarja, največ pa je Francozov (11) in Špancev, ki imajo vštevši dva naturalizirana reprezentanta, Črnogorca Nikolo Mirotića in Sergea Ibako iz Konga, le enega moža manj. Iz naše regije so najštevilčnejši Hrvati (6), ki jih zastopajo Bojan Bogdanović, Mario Hezonja, Damjan Rudež ter novinci Dario Šarić, Dragan Bender in Ivica Zubac. Slovencev (Goran Dragić, Beno Udrih in Aleksander Vujačič) je toliko kot Srbov (Nemanja Bjelica, Nikola Jokić in Boban Marjanović), seznam pa dopolnjujeta Črnogorca Nikola Peković in Nikola Vučević. Prav nič ne zaostajajo na drugih celinah in najmočnejše prvenstvo na svetu je začelo rekordnih 113 Neameričanov iz 41 držav, razporejenih v vseh 30 moštev.
Ob takšni množici legionarjev se mnogi logično sprašujejo, kako bodo izgledale kvalifikacije za naslednje SP leta 2019 na Kitajskem. Začele se bodo namreč že novembra 2017 in se bodo v glavnem odvijale med klubsko sezono, vodstvo lige NBA pa vztraja, da zaradi Fibinih muh ne bo prekinjalo svojega tekmovanja. Drugi medtem ugibajo, katero moštvo bo prekosilo nacionalno pisanost San Antonia, ki je v sezoni 2013/14 osvojil naslov prvaka s kar desetimi košarkarji, rojenimi zunaj meja ZDA: s Timom Duncanom z Deviških otokov, Argentincem Emanuelom Ginobilijem, Francozi Tonyjem Parkerjem, Borisom Diawom in Nandom de Colojem, Avstralcema Aronom Baynesom in Pattyjem Millsom, Italijanom Marcom Belinellijem, Brazilcem Tiagom Splitterjem ter Kanadčanom Coryjem Josephom.
Karnišovas: Marsikaj
Denver je od leta 2011 najel kar enajst košarkarjev onstran državnih meja. Nekatere, kot Francoza Evana Fournierja in Joffreyja Lauvergna, je moral odstopiti tekmecem, da bi z zamenjavami zapolnil pereče vrzeli v moštvu, toda vztraja na utrjeni poti. Glavni menedžer Tim Conelly se je preselil v Kolorado šele leta 2013, vendar se je hitro poistovetil s strategijo franšize, saj je bil dolga leta mednarodni iskalec talentov v Washingtonu in New Orleansu. Njegova desna roka je nekdanji litovski as Arturas Karnišovas, ki priznava, da je v zadnjih letih marsikaj težje kot v prejšnjem tisočletju. Kot primer navaja Parkerja in Ginobilija, ki ju je San Antonio izbral kot 28. in 57. po vrsti na naborih NBA in ju nemudoma spremenil v serijska zbiralca šampionskih prstanov.
»Dandanes je nemogoče najti nadarjenega fanta, ki ga ne bi nihče poznal. Zaradi razvitosti tehnologije in družbenih omrežij bi morali biti vsi tekmeci slepi, da bi ga prezrli. Zdaj sploh ni pomembno, če polni koše na najbolj oddaljenem kotičku zemeljske oble, že na košarkarskem analitičnem portalu Synergy (direktor za Evropo je nekdanji Olimpijin center Emilio Kovačić op. p.) lahko dobiš vse potrebne posnetke le nekaj ur po koncu tekem. Celotna življenja kandidatov za prihod v ZDA imamo v prenosnih računalnikih,« pojasnjuje Karnišovas, ki se je leta 1990 kot prvi košarkar iz Sovjetske zveze odločil za študij v ZDA in se s priporočilom slavnega rojaka Šarunasa Marčulionisa vpisal na univerzo Seton Hall pod vodstvom uglednega trenerja P. J. Carlesima. In čeprav je nato uspešno igral za Barcelono, Olympiakos in Fortitudo (bil je evropski košarkar leta 1996 po izboru revije FIBA Basketball), so se mu vrata lige NBA odprla šele kot po koncu igralske kariere. Številni njegovi nasledniki zdaj dobivajo ponudbe že kot »polizdelki«, marsikateri odločno prezgodaj. Mnogi med njimi se zato hitro vrnejo domov, še vedno domala anonimni v očeh širše javnosti in brez novega košarkarskega znanja, a bogatejši za lep kup denarja.
