Olimpija nekoč vlečni konj, danes zavorna cokla

Ljubljana – V prvi sezoni jadranske košarkarske lige sta Olimpija in Krka igrali v finalu, zdaj lahko o čem podobnem le sanjata. Stanje se je poslabšalo na vseh ravneh, situacija pa je vsesplošno padla tako nizko, da se košarkarski veljaki ne morejo dogovoriti niti o tem, da bi slovenski derbi štel tudi za ligo ABA in ne samo za državno prvenstvo.

Tisto marčevsko nedeljo leta 2002 je bila dvorana Tivoli povsem polna. Kako bi bilo vendar drugače, saj sta se za lovoriko pomerila evroligaška kluba, za nameček sta bila oba iz Slovenije. Union Olimpija (na fotografiji) in Krka sta zaigrali v prvem finalu jadranske košarkarske lige, tedaj znane pod imenom liga Goodyear. Na ljubljanski strani so bili med drugimi v moštvu Jure Zdovc, Jiri Welsch, Beno Udrih, Vladko Ilievski in Vladimir Boisa, pri Krki pa Jaka Lakovič, Mate Skelin, Bennett Davison, Aleksandar Ćapin in Dragiša Drobnjak. Torej tudi takšni asi, ki so prej ali potem osvajali evroligaške naslove, Udrih celo lovorike v ligi NBA. Prav iz najmočnejše lige na svetu je v Ljubljano na ogled finalne tekme prišlo kar 18 oglednikov in menedžerjev.

Čeprav je Olimpija v tisti sezoni osvojila vse možne lovorike na domačih tleh, so navijači in novinarji udrihali po moštvu zaradi bledih predstav v evroligi. Olimpija je prišla med šestnajst najboljših, kar je za sedanje razmere znanstvena fantastika, toda tedaj je zahtevna ljubljanska (in tudi vseslovenska) publika pričakovala borbo za zaključni turnir četverice. Kljub močni ekipi je bila Olimpija v težavah. Predsednika ni bilo, davčni dolg je znašal milijon evrov, trener Zmago Sagadin je počasi izgubljal svojo avro, zato se je po tej sezoni poslovil od ljubljanskega kluba. A le kaj bi danes dali Olimpijini navijači, da bi imel njihov klub tako »slabo« sezono.

Nihče ne trene z očesom

»Moja Olimpija je bila najmočnejša ekipa na Balkanu. V evropskih tekmovanjih smo bili pred hrvaškimi in srbskimi klubi. Čutili smo pritisk, da moramo osvojiti prvo jadransko ligo. To so bili zlati časi Olimpije,« se spominja Zmago Sagadin. »Olimpija je za seboj vlekla tudi Krko in Laško, zato smo imeli tri vrhunske evropske ekipe. Krka nas je enkrat celo premagala, zato sem z Olimpijo osvojil 21 državnih in pokalnih naslovov, enega pa izgubil.«

Vse od tedaj Sagadin razdeljuje ljudi na dva pola. Za ene je grobar, ker naj bi njegova Olimpija ustvarila dolgove, spet drugi se nostalgično spominjajo njegovih uspehov z Olimpijinimi košarkarji. Kljub temu se še ni našel junak, ki bi presegel njegove dosežke. Navijačem so ostali le spomini na legendarne tivolske večere.

»Danes ni nobene vizije in strategije, zato slovenska košarka pada. Olimpija ni več vlečni konj, ampak zavorna cokla,« je Sagadin brez dlake na jeziku. »Mladi igralci odhajajo, a nihče ne trene z očesom. Olimpija in Krka bi morali selekcionirati slovenske igralce in jih potisniti v prvi plan. Ljudje bi to sprejeli z odprtimi rokami. V dvoranah bi bilo več ljudi, klubi bi imeli boljše rezultate, pa še zaslužili bi s prodajo igralcev v bogatejše klube. A zdaj produkcije ni, so le tujske legije. To nikogar ne zanima.«

Trenerji so kot spodnje perilo

Ljubljano so v zadnjih letih zapustili Luka Dončić, Jurij Macura, Emir Sulejmanović, Žan Mark Šiško, Vladko Čančar … »Vsi ti imajo potencial za NBA, a je vprašanje, če jim ga bo uspelo kje razviti. Sulejmanović bi bil lahko danes prvi center Olimpije in blizu podpisa pogodbe v ligi NBA. Poglejte madridski Real, tam je danes Dončić. Ta Real je v zadnjih desetih letih imel okoli 80 mladih igralcev, toda med njimi je samo eden prišel do lige NBA – Nikola Mirotić. Spomnite se primera Bojan Bogdanović. Real ga je zavozil, potem pa sta ga morala reševati Zrinjski in Cibona, da je spet prišel na vrhunsko raven. Veliki evropski klubi nikakor niso zagotovilo, da bodo v ospredje potisnili mladega igralca. Za Slovenijo pa je vsak odhod mladega igralca katastrofa.«

Bolj stabilno okolje imajo pri Krki, toda tudi v Novem mestu bi lahko več pozornosti namenili produkciji mladih igralcev. »Krka je imela izredne uspehe v mladinskih in kadetskih kategorijah, a ni ji uspelo proizvesti niti enega vrhunskega igralca iz lastnih vrst. Vsak uspeh v mlajših kategorijah bi morali nadgraditi s tem, da bi vsaj dva mlada potisnili v prvi plan tudi pri članih. Imran Polutak je talentiran, a samo sedi na klopi, zato je iz leta v leto slabši,« je oster Sagadin. »Tudi trenerji imajo zvezane roke, saj na njih pritiskajo direktorji z iskanjem rezultata, zato menjavajo trenerje kot spodnje perilo. Vse skupaj je brezidejno in daleč od vrhunske košarke.«

NBA pleni po Evropi

Že res, da najboljše tekme v evroligi nudijo spektakel, atraktivne poteze vrhunskih košarkarjev in taktične prijeme trenerskih mačkov, toda v zakulisju je vojno stanje med Fibo in evroligo. »Spori med Fibo in evroligo so odprli vrata ligi NBA, da pleni po Evropi in dela, kar hoče. Pobere tudi talente, čeprav jih ne zna razvijati. Veliko jih gre prezgodaj v ZDA, namesto da bi se razvijali v Evropi in bi se potem prodali za drag denar v NBA,« opozarja Sagadin.

Tudi v Sloveniji in širši balkanski regiji ni nič boljše. Zadnji primer je današnja tekma med Olimpijo in Krko v dvorani Stožice (ob 18.45). Ker se KZS in liga ABA nista dogovorili, da bi slovenski derbi štel za obe tekmovanji, bo le za državno prvenstvo. V ligi ABA sta bila kluba prisiljena v iskanje novega termina, zato bosta ta obračun odigrala 5. decembra. In v čem je sploh problem? Pri KZS so zahtevali, da se današnja tekma prične ob 18.45, pri ABA pa ob 18. uri.

A ob tem nesoglasju se pojavi naslednje vprašanje – če se odgovorni niso zmožni uskladiti niti za 45 minut, pa četudi bi zato trpel njihov ponos, kako bodo potem uskladili dolgoročno strategijo za razvoj košarke za naslednjih pet ali deset let?