Norec, ki so ga želeli nagnati, postal častni meščan
Šarunas Jasikevičius je v igralskih dneh osvojil skoraj vse, tudi srca Slovencev, pred letošnjim F4 evrolige pa je navdušil kot trener košarkarjev Žalgirisa
Odpri galerijo
Šarunas Jasikevičius je kot trener enako strasten in tekmovalen, kot je bil v igralskih dneh. Levo Beno Udrih.
Finalni turnir evrolige, ki se bo začel v petek v Beogradu, bo ponudil najboljše, kar premore klubska košarka na stari celini. Štirje trenerji po slovesu celo prekašajo igralce, najbolj pa se je doslej izkazal edini med njimi, ki s klopi še ni popeljal moštva do evropske lovorike. Šarunas Jasikevičius je iz Žalgirisa ustvaril odkritje leta in dokazal, da vrhunski košarkarji lahko postanejo odlični trenerji.
Željko Obradović s Fenerbahčejem brani primat in lovi že svoj deseti naslov prvaka. Dimitris Itoudis je bil s CSKA najboljši leta 2016, kot Obradovićev pomočnik pri Panathinaikosu pa je osvojil še pet trofej v evroligi. Pablo Laso je popeljal Real na Olimp leta 2015. Trojico veličastnih bo v beograjski areni izzval eden najboljših evropskih košarkarjev zadnjih dveh desetletij, lastnik štirih evroligaških naslovov in edini v zgodovini tekmovanja, ki se je na vrh povzpel s tremi različnimi klubi: najprej z Barcelono (2003), nato z Maccabijem (2004 in 2005) in slednjič s Panathinaikosom (2009), ko sta ga z roba igrišča usmerjala Obradović in Itoudis. Toda po tem, ko je v letošnjem četrtfinalu izločil »osovraženi« Olympiakos s 3:1 v zmagah in po 19 letih pripeljal Žalgiris na F4, bo v petek storil vse, da bi prekosil še svojega učitelja in prijatelja na čelu turškega prvaka. Neustrašnosti in karizme mu pač nikoli ni manjkalo.
»Na finalnem turnirju nikoli ni slabih moštev, izkušnje pa mi govorijo, da smo dovolj kakovostni in navdihnjeni za velike stvari. Prepričan sem celo, da se nas tekmeci nekoliko bojijo. Paziti moramo le, da ne bomo padli pod vtis vzdušja na spektaklu. Izkoristiti moramo priložnost, saj se klubu, kot je Žalgiris, v povprečju le enkrat na deset let posreči uvrstiti v četrtfinale evrolige. In če so mu naklonjene vse zvezde, se lahko prebije tudi med elitno četverico,« meni 42-letni Jasikevičius, ki je končal igralsko kariero po sezoni 2013/14. Trenersko pot je začel že isto jesen kot desna roka Gintarasa Krapikasa v Kaunasu, 13. januarja 2016 pa moral zaradi rezultatov pod pričakovanji sam poprijeti za krmilo. Krstno samostojno sezono v evroligi je dokončal z izkupičkom 2:10, na začetku naslednje pa se je prvič spopadel z Obradovićem, ki je napovedal: »Prepričan sem, da bo postal eden najboljših trenerjev v Evropi.«
Po lanski beri 14:16, s katero je Žalgiris zasedel deseto mesto, so zanj res prišli boljši časi. V 30 tekmah letošnje sezone je okusil le 12 porazov, kot šesti nosilec končnice ugnal lanske podprvake iz Pireja in se uvrstil med najboljšo četverico prvič po letu 1999, ko je osvojil svoj edini naslov evropskega prvaka. Takrat je Jasikevičius začenjal svojo veliko mednarodno pot – v Ljubljani. Ko je dokončal študij na ameriški univerzi Maryland in se za eno sezono vrnil v domovino k Lietuvosu rytasu, se je zanj navdušil Zmago Sagadin in zagotavljal, da je še boljši kot njegov odlični predhodnik Arriel McDonald. Jasikevičius je pri nas osvojil prve lovorike, slovenski pokal in v njem tudi priznanje za najboljšega košarkarja, bil je tudi MVP tekme All Stars, spodletelo pa mu je v državnem prvenstvu. V polfinalu je bila z 2:0 uspešnejša Krka z Matjažem Smodišem, Simonom Petrovom, Ivom Nakićem in Dragišo Drobnjakom, čeprav so za Olimpijo igrali tudi Marko Milič, Jure Zdovc, Sani Bečirovič, Slavko Kotnik, Primož Brezec in Jurica Golemac.
Kar mu ni uspelo v Sloveniji, kjer se je zadržal le eno leto, zaslužil pičlih 130.000 dolarjev in Olimpiji prinesel 80.000 $ odškodnine iz Barcelone, je nadomestil v drugih državah. Postal je pravi zbiralec najrazličnejših lovorik, med drugim je bil državni prvak Španije, Izraela, Grčije, Turčije in Litve. Letošnji trenerski vrhunec pa ga je znova povezal z našo državo, saj je najboljši Žalgirisov strelec Kanadčan slovenskih korenin Kevin Pangos, konec decembra lani pa je iz ZDA privabil Bena Udriha. Pri skoraj 36 letih ni veliko igral, v 19 evroligaških kolih le 177 minut in dosegel 49 točk, a je v dvoboju z Olympiakosom vnesel nekaj mirnosti v moštvo brez zvezdnikov, v katerem izstopajo še veteran Paulius Jankunas, center Brandon Davies, krilo Aaron White in ostrostrelec Arturas Milaknis.
Prvo ime moštva je nedvomno njegov trener, ki je v igralskih dneh osvojil skoraj vse, med drugim z Litvo zlato kolajno na EP 2003, po katerem ni bilo težko izbrati prvega moža tekmovanja. Po uvrstitvi na letošnji F4 ga je župan Kaunasa Visvaldas Matijošaitis nemudoma predlagal za častnega meščana, s čimer bo postal drugi najmlajši izbranec doslej. Mlajši je bil le Arvydas Sabonis, ki so ga počastili pri 33 letih. »Prepotoval sem ves svet in ogromno doživel, toda nekaj posebnega je, če te spoštujejo v domačem kraju. Za Žalgiris navijam vse življenje, tako je bilo tudi med mojo prvo trenersko sezono, med katero so neredki ocenili, da sem norec, ki bi ga morali nagnati, in tako bo tudi ostalo. Mnogi so mi sicer očitali, da sem najbolje igral prav proti matičnemu klubu, zato sem zdaj toliko bolj ponosen, ker sem del njegovega uspeha, in da je veliki trenutek dočakal tudi Jankunas, saj za prvo moštvo Žalgirisa igra že 14 sezon,« je presrečen Šarunas Jasikevičius, ki se seveda odlično zaveda, da letošnja zgodba še ni dokončana.
»Izkoristiti želimo veliko priložnost, ki se nam ponuja. Proti Olympiakosu smo bili odlični v napadu in zelo slabi v obrambi. Fenerbahče smo premagali v Istanbulu, a z njim izgubili v domači dvorani, saj ima Željko zelo izkušeno moštvo, ki ve, da zmage prinašajo številne podrobnosti. Moji fantje so nekoliko drugačni. So fanatični borci in imajo neskončno radi košarko, a igrajo preveč nagonsko. Poskušam jih spremeniti, toda iz igralskih dni vem, kako težko je komu zlesti pod kožo,« zagotavlja trenersko ime št. 1 v evroligi. Vsaj do nedelje.
Željko Obradović s Fenerbahčejem brani primat in lovi že svoj deseti naslov prvaka. Dimitris Itoudis je bil s CSKA najboljši leta 2016, kot Obradovićev pomočnik pri Panathinaikosu pa je osvojil še pet trofej v evroligi. Pablo Laso je popeljal Real na Olimp leta 2015. Trojico veličastnih bo v beograjski areni izzval eden najboljših evropskih košarkarjev zadnjih dveh desetletij, lastnik štirih evroligaških naslovov in edini v zgodovini tekmovanja, ki se je na vrh povzpel s tremi različnimi klubi: najprej z Barcelono (2003), nato z Maccabijem (2004 in 2005) in slednjič s Panathinaikosom (2009), ko sta ga z roba igrišča usmerjala Obradović in Itoudis. Toda po tem, ko je v letošnjem četrtfinalu izločil »osovraženi« Olympiakos s 3:1 v zmagah in po 19 letih pripeljal Žalgiris na F4, bo v petek storil vse, da bi prekosil še svojega učitelja in prijatelja na čelu turškega prvaka. Neustrašnosti in karizme mu pač nikoli ni manjkalo.
»Na finalnem turnirju nikoli ni slabih moštev, izkušnje pa mi govorijo, da smo dovolj kakovostni in navdihnjeni za velike stvari. Prepričan sem celo, da se nas tekmeci nekoliko bojijo. Paziti moramo le, da ne bomo padli pod vtis vzdušja na spektaklu. Izkoristiti moramo priložnost, saj se klubu, kot je Žalgiris, v povprečju le enkrat na deset let posreči uvrstiti v četrtfinale evrolige. In če so mu naklonjene vse zvezde, se lahko prebije tudi med elitno četverico,« meni 42-letni Jasikevičius, ki je končal igralsko kariero po sezoni 2013/14. Trenersko pot je začel že isto jesen kot desna roka Gintarasa Krapikasa v Kaunasu, 13. januarja 2016 pa moral zaradi rezultatov pod pričakovanji sam poprijeti za krmilo. Krstno samostojno sezono v evroligi je dokončal z izkupičkom 2:10, na začetku naslednje pa se je prvič spopadel z Obradovićem, ki je napovedal: »Prepričan sem, da bo postal eden najboljših trenerjev v Evropi.«
Manjka mu slovenski naslov
Po lanski beri 14:16, s katero je Žalgiris zasedel deseto mesto, so zanj res prišli boljši časi. V 30 tekmah letošnje sezone je okusil le 12 porazov, kot šesti nosilec končnice ugnal lanske podprvake iz Pireja in se uvrstil med najboljšo četverico prvič po letu 1999, ko je osvojil svoj edini naslov evropskega prvaka. Takrat je Jasikevičius začenjal svojo veliko mednarodno pot – v Ljubljani. Ko je dokončal študij na ameriški univerzi Maryland in se za eno sezono vrnil v domovino k Lietuvosu rytasu, se je zanj navdušil Zmago Sagadin in zagotavljal, da je še boljši kot njegov odlični predhodnik Arriel McDonald. Jasikevičius je pri nas osvojil prve lovorike, slovenski pokal in v njem tudi priznanje za najboljšega košarkarja, bil je tudi MVP tekme All Stars, spodletelo pa mu je v državnem prvenstvu. V polfinalu je bila z 2:0 uspešnejša Krka z Matjažem Smodišem, Simonom Petrovom, Ivom Nakićem in Dragišo Drobnjakom, čeprav so za Olimpijo igrali tudi Marko Milič, Jure Zdovc, Sani Bečirovič, Slavko Kotnik, Primož Brezec in Jurica Golemac.
Kar mu ni uspelo v Sloveniji, kjer se je zadržal le eno leto, zaslužil pičlih 130.000 dolarjev in Olimpiji prinesel 80.000 $ odškodnine iz Barcelone, je nadomestil v drugih državah. Postal je pravi zbiralec najrazličnejših lovorik, med drugim je bil državni prvak Španije, Izraela, Grčije, Turčije in Litve. Letošnji trenerski vrhunec pa ga je znova povezal z našo državo, saj je najboljši Žalgirisov strelec Kanadčan slovenskih korenin Kevin Pangos, konec decembra lani pa je iz ZDA privabil Bena Udriha. Pri skoraj 36 letih ni veliko igral, v 19 evroligaških kolih le 177 minut in dosegel 49 točk, a je v dvoboju z Olympiakosom vnesel nekaj mirnosti v moštvo brez zvezdnikov, v katerem izstopajo še veteran Paulius Jankunas, center Brandon Davies, krilo Aaron White in ostrostrelec Arturas Milaknis.
Mlajši je bil le Sabonis
Prvo ime moštva je nedvomno njegov trener, ki je v igralskih dneh osvojil skoraj vse, med drugim z Litvo zlato kolajno na EP 2003, po katerem ni bilo težko izbrati prvega moža tekmovanja. Po uvrstitvi na letošnji F4 ga je župan Kaunasa Visvaldas Matijošaitis nemudoma predlagal za častnega meščana, s čimer bo postal drugi najmlajši izbranec doslej. Mlajši je bil le Arvydas Sabonis, ki so ga počastili pri 33 letih. »Prepotoval sem ves svet in ogromno doživel, toda nekaj posebnega je, če te spoštujejo v domačem kraju. Za Žalgiris navijam vse življenje, tako je bilo tudi med mojo prvo trenersko sezono, med katero so neredki ocenili, da sem norec, ki bi ga morali nagnati, in tako bo tudi ostalo. Mnogi so mi sicer očitali, da sem najbolje igral prav proti matičnemu klubu, zato sem zdaj toliko bolj ponosen, ker sem del njegovega uspeha, in da je veliki trenutek dočakal tudi Jankunas, saj za prvo moštvo Žalgirisa igra že 14 sezon,« je presrečen Šarunas Jasikevičius, ki se seveda odlično zaveda, da letošnja zgodba še ni dokončana.
»Izkoristiti želimo veliko priložnost, ki se nam ponuja. Proti Olympiakosu smo bili odlični v napadu in zelo slabi v obrambi. Fenerbahče smo premagali v Istanbulu, a z njim izgubili v domači dvorani, saj ima Željko zelo izkušeno moštvo, ki ve, da zmage prinašajo številne podrobnosti. Moji fantje so nekoliko drugačni. So fanatični borci in imajo neskončno radi košarko, a igrajo preveč nagonsko. Poskušam jih spremeniti, toda iz igralskih dni vem, kako težko je komu zlesti pod kožo,« zagotavlja trenersko ime št. 1 v evroligi. Vsaj do nedelje.
