O junaku iz prijetne športne zgodbe leta

Vzhajajoči košarkarski zvezdnik Luka Dončić je imel eno od glavnih vlog v najbrž najprijetnejši slovenski športni zgodbi minulega leta. Še ne osemnajstletni fant iz Ljubljane v španski prestolnici piše prvo poglavje, ki je predvsem za košarkarske navdušence vznemirljiva in pomenljiva kot malo kaj. Razvoj Realovega čudežnega fantiča spremljam po obrokih in še zdaleč ne vsak dan ali teden, čeprav je del moje športne družbe izrazito košarkarski. Pomanjkanje pričakovanega zanimanja o fantu, ki naj bi v nekaj letih postal eden od najboljših na stari celini, je povezano predvsem z osebnim prepričanjem, da ne dam prav veliko na pridevnike, kot so izjemen, vrhunski, najboljši, če se govori o najstnikih. Zanima pa me izključno končni izdelek, Lukovo obdobje, ko bo tudi po letih prestopil v člansko kategorijo, ko se bo lahko meril z vrstniki, ki so zdaj še nadarjeni »otroci«, ko bo moral prevzemati odgovornost za ključne zmage ... Zato ne spadam v kategorijo že trdno prepričanih napovedovalcev Lukove imenitne prihodnosti. Ne nazadnje poznam veliko podobnih zgodb, ki se niso izšle, kot je nakazoval talent.

V Lukovem razvoju me zelo navdušuje Realov strokovni štab, saj res rahločutno stopnjuje in načrtuje njegovo vlogo, zavedajoč se, da ima eno in edino nalogo – ne sme delati napačnih potez. Za zdaj ga med športnim odraščanjem pelje skrbno, trenerji imajo do zadnje podrobnosti pripravljen načrt, kako brusiti in izbrusiti najdragocenejši biser, ki ga imajo v rokah vse od legendarnega Mozarta iz Šibenika Dražena Petrovića. Želel ali ne, prav pokojni hrvaški as je lahko merilo, po katerem bi lahko ocenjeval Dončićeve veščine. Toda bodimo odkriti, to bi bilo že zavajanje zanamcev, ki Petrovićeve podvige in mojstrovine poznajo le po ustnem izročilu in starih posnetkih z več kot 35-letnim evolucijskim zastojem. Dražen je bil v Lukovih letih vendarle že igralec z zajetnejšo kilometrino in izkušnjami v članski konkurenci v tedaj morda najmočnejši ligi zunaj ZDA. Imel je že oblikovano osebnost zmagovalca, tekmovalca in plenilca, ni ga bilo več mogoče učiti, kvečjemu pravilno usmerjati. Primerljivejša bi lahko bila Sani Bečirović in Beno Udrih, ki sta v svojih kategorijah tudi odstopala od vrstnikov. Na vsak način pa gre za različne tipe igralcev.

Luka je še učenec z odlično tehnično dovršenostjo in z izjemno košarkarsko inteligenco in poudarjenim altruizmom, kar je vidno v vsakem njegovem gibu in nakani. Toda njegovi vrhunski tehnični potenciali lahko hitro zbledijo v povprečje, če ne bo imel hitrih in gibljivih nog ter močnih in prožnih rok. Na ta pomislek me je spomnila njegova krepka telesna preobrazba v letu dni, ki ga je ob dveh centimetrih dodatka na višino »poredila« za kar 15 kilogramov (od 199 cm do 201 cm, od 84 kg do 99 kg, po podatkih predstavitve moštva za sezono 2015/2016 in 2016/2017). Podoba močnejšega Luke brez izklesanih mišic me je takoj spomnila na njegovega očeta Saša, ki tudi zaradi premalo hitrih in gibčnih nog ter ne prav mehke ročice ni zmogel nadgraditi siceršnjega igralnega talenta in voditeljskih odlik na igrišču. Druži ju še nekaj košarkarsko zelo pomembnega – oba sta brez sonožnega meta.

Pa še: utelešenje ideala o popolnem košarkarju (belopoltem) bi predstavljal Goran Dončić ali pa Luka Dragić.