Okornova opozicija
pon, 06.11.2017, 12:00
Okornova opozicija
Res je, Okorn ni najboljši trener na svetu, a premore neskončno energije in jo prenaša na košarkarje.
Trenerska pot Gašperja Okorna ima zanimiv dramaturški lok, ki je čvrsto povezan z Zagrebom. Za krmilo Olimpijinih košarkarjev je prvič poprijel 29. oktobra 2006 po odstopu Toma Mahoriča le dan pred gostovanjem pri Ciboni. V soboto je vnovič zapustil hrvaško metropolo poražen in še enkrat so ga spreletavali čudni občutki. Pred enajstimi leti so neredki menili, da ni dovolj dober, da bi vodil moštvo s kultnim slovesom, med drugimi Jure Zdovc, ki je nekaj tednov po Okornovem napredovanju prevzel vlogo športnega direktorja kluba. Podobno zdaj ocenjuje novi Olimpijin direktor Roman Lisac. Toda junakov, ki bi prevzeli moštvo z zelo omejenim proračunom in igralskim kadrom ter domala brez možnosti za normalno vadbo, zato pa s peklenskim sporedom tekem in nenehnim izzivanjem poškodb zaradi »obrabe materiala«, obakrat ni bilo v izobilju. Vsi so raje čakali, da bi požar pogasil »Ridži«, kot pravijo Okornu, in da bi se Olimpijina blagajna začela čudežno polniti.

Po zmagoslavjih v pokalu Spar in DP se je v Stožicah še enkrat zamenjala vodstvena garnitura in prebudila iluzije o srednjeročni vrnitvi v evroligo, a nemudoma ušpičila začetniško napako. Najprej je potrdila, da Okorn ostaja trener in mu omogočila sestavo moštva v skladu s sanacijskim načrtom in zahtevo po osmih Slovencih za tekme DP. Tik pred začetkom sezone pa je potrdila novega direktorja, ki se je po prvih porazih začel opravičevati, da je bila zasedba že oblikovana, ko je prevzel funkcijo, in da bo Okornu »na željo predsednika Tomaža Berločnika zaupal do novega leta«. Nekaj podobnega se je dogajalo v časih, ko so v Tivoliju za »šerifa« nastavili Janeza Rajglja, a za trenerja izbrali nekoga, ki ni bil po njegovem okusu, denimo Memija Bečiroviča. Za notranjo opozicijo je bilo poskrbljeno.

Iskanje osebnih alibijev na račun klubske enovitosti je seveda z nasprotju z udarniškim slogom delovanja, na katero je obsojeno Olimpijino moštvo za 500.000 evrov. Obdobje blaginje Zmaga Sagadina ali leto 2010, ko je imel Zdovc zaradi evforije ob odprtju Stožic petkrat dražje moštvo kot Okorn danes, se namreč ne bosta ponovila. Po poldrugem desetletju zdravljenja kluba bi se že lahko naučili, da se do novega leta ne bo veliko spremenilo. Kakšna zmaga gor ali dol, kar so posejali, to bodo poželi. Čez mesec dni lahko na klop kvečjemu sede nov »okorn« ali pa se Olimpija vrne k praksi računov brez kritja. Pokrovitelji namreč priznavajo, da do nadaljnjega ne bodo mogli večati vložkov.

Zato bi morali toliko bolj ceniti brezplačne atribute. Predvsem bi morali končno razumeti pomen športne kontinuitete, ki lahko prinese bogatejše sadove kot nenehne »šok terapije«. Res je, Okorn ni najboljši trener na svetu, a premore neskončno energije in jo prenaša na košarkarje, da so kos ritmu treh tekem na teden, najbolj pa sta se je nalezla Gregor Hrovat in Devin Oliver. Slednji je bil spomladi junak zmagoslavja v DP in je zaradi dobrega sodelovanja s trenerjem ostal motor ekipe, kar je za Olimpijo izjemna redkost. Zadnji Američan, ki je dve sezoni zapored nosil njen dres je bil – Arriel McDonald v letih 1996-99.

Če bi bil sloviti vojskovodja Napoleon Bonaparte živ, bi svetoval: umetnost uspeha je biti drzen in zelo previden hkrati.

Okornova opozicija

Foto: Tomi Lombar/Delo

Prijavi sovražni govor