Olimpijino vodstvo s 4:1 je izpuhtelo, v finalu z ničle
V Stožicah se danes začenja dvoboj za naslov slovenskega prvaka v košarki, Ljubljančani branijo naslov, Novomeščani bi jih vrgli s prestola
Odpri galerijo
Reprezentant Žiga Dimec je finalu 2015 igral za Rogaško, predlani in lani pa je s Krko izpadel v polfinalu s Heliosom in Olimpijo.
Ljubljana – Tri lovorike že imajo lastnika: Petrol Olimpija je septembra osvojila slovenski superpokal, Sixt Primorska februarja pokal Spar, Krka aprila 2. ligo ABA. V igri je ostala le najdragocenejša slovenska trofeja, za primat v DP pa se bodo v finalu že v devetič pomerili Ljubljančani in Novomeščani, ki bodo danes ob 17.30 v Stožicah odprli serijo do treh zmag.
Pred odločilnim spopadom se le redki ozirajo na zgodovino. Tako na 16 Olimpijinih zmagoslavij v DP (zadnjega je proslavila lani proti Rogaški) kot na Krkinih sedem uspehov (ob zadnjem leta 2014 je s 3:2 ugnala Olimpijo), prav tako na dejstvo, da dolenjska zasedba v finalnih soočenjih vodi proti stožiški četi kar s 6:2. Neredki so prepričani, da večje vloge ne bo imela niti Olimpijina prednost tekme več v domači dvorani. V tej sezoni je namreč že enkrat izgubila s Krko v Stožicah in dvakrat zmagala v dvorani Leona Štuklja.
Najpomembnejši je zato podatek, da so Olimpijini košarkarji v minulih mesecih dobili kar štiri od petih tekem s Krko, čeprav je ta med vsemi prikazala največji napredek. Pri tem je črpala predvsem iz svojih internih rezerv in se šele konec februarja okrepila s Sašem Zagorcem, za razliko od Ljubljančanov, ki so vztrajno dopolnjevali zasedbo z Igorjem Tratnikom, Domnom Lorbkom in poskusili še z njegovim bratom Erazmom, Mirzo Begićem, Mitchem McCarronom in Jusufom Sanonom. In spomladi so res začeli igrati, kot so si njeni navijači želeli, da bi že jeseni v ligi ABA in Fibini ligi prvakov.
»Na koncu se bosta v finalu srečali najboljši zasedbi, ki sta bili med sezono najbolj stabilni. S Krko smo se pomerili že petkrat, zato med nami ni skrivnosti, morali smo le osvežiti spomin. Nasploh naši treningi niso več tako naporni, ohranjamo raven pripravljenosti in mirne glave. Doslej nismo imeli težav z motivacijo, pred finalom pa bi bilo vendarle zelo podcenjevalno, če bi razmišljali, kako bi čim hitreje opravili delo. Krko tarejo poškodbe, tako kot so nas večji del sezone. Vsakdo ima svoje težave, vpliv imamo le na to, v kakšnem stanju bomo prišli na igrišče,« opozarja Olimpijin trener Zoran Martič, ki se spomni razočaranja po porazu s Sixtom Primorsko v pokalnem polfinalu. Za razliko od lani, ko je moštvo pod vodstvom Gašperja Okorna osvojilo dvojno domačo krono, je letos v igri ostala le ligaška lovorika, ki jo iz letošnje zasedbe branijo le Gregor Hrovat, Devin Oliver in Dražen Bubnić. Begić je do nje prišel leta 2009, Domen Lorbek in Erjon Kastrati pa sta jo leta 2014 proslavila v Krkinem dresu.
V novomeškem moštvu je nekaj obratnih primerov. Zagorac je osvojil naslov prvaka leta 2004 kot obetaven Olimpijin mladec, Domen Bratož je bil pred tremi leti prvi s šentjurskim Tajfunom, posebna zgodba pa je Simon Petrov. V igralskih dneh je bil trikrat slovenski šampion s Krko (2000, 2010, 2011 in 2012) in enkrat z Olimpijo (2004), v trenerski vlogi pa še vedno čaka na prvi naslov tako kot enajst let starejši Martič.
»Pozabil sem že, kaj vse se je dogajalo v mojih igralskih letih. Lepo je igrati v finalu, še posebej proti Olimpiji, ki je magnet za novomeške gledalce. Pričakujemo ga lahko povsem sproščeni, saj smo dobršen del klubskih ciljev že izpolnili. Ljubljančani so nas v tej sezoni res štirikrat premagali, toda zdaj bodo razmere povsem drugačne. V rednem delu sezone se osredotočiš na eno tekmo in po njej vse skupaj pozabiš, v končnici pa nadgrajuješ zgodbo, veliko večji je tudi naboj ...« meni Petrov.
Pred odločilnim spopadom se le redki ozirajo na zgodovino. Tako na 16 Olimpijinih zmagoslavij v DP (zadnjega je proslavila lani proti Rogaški) kot na Krkinih sedem uspehov (ob zadnjem leta 2014 je s 3:2 ugnala Olimpijo), prav tako na dejstvo, da dolenjska zasedba v finalnih soočenjih vodi proti stožiški četi kar s 6:2. Neredki so prepričani, da večje vloge ne bo imela niti Olimpijina prednost tekme več v domači dvorani. V tej sezoni je namreč že enkrat izgubila s Krko v Stožicah in dvakrat zmagala v dvorani Leona Štuklja.
Najpomembnejši je zato podatek, da so Olimpijini košarkarji v minulih mesecih dobili kar štiri od petih tekem s Krko, čeprav je ta med vsemi prikazala največji napredek. Pri tem je črpala predvsem iz svojih internih rezerv in se šele konec februarja okrepila s Sašem Zagorcem, za razliko od Ljubljančanov, ki so vztrajno dopolnjevali zasedbo z Igorjem Tratnikom, Domnom Lorbkom in poskusili še z njegovim bratom Erazmom, Mirzo Begićem, Mitchem McCarronom in Jusufom Sanonom. In spomladi so res začeli igrati, kot so si njeni navijači želeli, da bi že jeseni v ligi ABA in Fibini ligi prvakov.
Petrov: Finale je nova zgodba
»Na koncu se bosta v finalu srečali najboljši zasedbi, ki sta bili med sezono najbolj stabilni. S Krko smo se pomerili že petkrat, zato med nami ni skrivnosti, morali smo le osvežiti spomin. Nasploh naši treningi niso več tako naporni, ohranjamo raven pripravljenosti in mirne glave. Doslej nismo imeli težav z motivacijo, pred finalom pa bi bilo vendarle zelo podcenjevalno, če bi razmišljali, kako bi čim hitreje opravili delo. Krko tarejo poškodbe, tako kot so nas večji del sezone. Vsakdo ima svoje težave, vpliv imamo le na to, v kakšnem stanju bomo prišli na igrišče,« opozarja Olimpijin trener Zoran Martič, ki se spomni razočaranja po porazu s Sixtom Primorsko v pokalnem polfinalu. Za razliko od lani, ko je moštvo pod vodstvom Gašperja Okorna osvojilo dvojno domačo krono, je letos v igri ostala le ligaška lovorika, ki jo iz letošnje zasedbe branijo le Gregor Hrovat, Devin Oliver in Dražen Bubnić. Begić je do nje prišel leta 2009, Domen Lorbek in Erjon Kastrati pa sta jo leta 2014 proslavila v Krkinem dresu.
V novomeškem moštvu je nekaj obratnih primerov. Zagorac je osvojil naslov prvaka leta 2004 kot obetaven Olimpijin mladec, Domen Bratož je bil pred tremi leti prvi s šentjurskim Tajfunom, posebna zgodba pa je Simon Petrov. V igralskih dneh je bil trikrat slovenski šampion s Krko (2000, 2010, 2011 in 2012) in enkrat z Olimpijo (2004), v trenerski vlogi pa še vedno čaka na prvi naslov tako kot enajst let starejši Martič.
»Pozabil sem že, kaj vse se je dogajalo v mojih igralskih letih. Lepo je igrati v finalu, še posebej proti Olimpiji, ki je magnet za novomeške gledalce. Pričakujemo ga lahko povsem sproščeni, saj smo dobršen del klubskih ciljev že izpolnili. Ljubljančani so nas v tej sezoni res štirikrat premagali, toda zdaj bodo razmere povsem drugačne. V rednem delu sezone se osredotočiš na eno tekmo in po njej vse skupaj pozabiš, v končnici pa nadgrajuješ zgodbo, veliko večji je tudi naboj ...« meni Petrov.
