Tiskane izdaje
»Preden sem septembra 2010 priletel na Brnik, sem seveda vedel, da je pri Unionu Olimpiji igral Teemu Rannikko. Med reprezentančnimi pripravami sem ga dodobra izprašal o klubu, Ljubljani in Sloveniji. Povedal mi je, da je mesto majhno in prikupno, da se v njem dobro živi in da so ljudje prijazni. Na vprašanje, ali govorice, po katerih je pri Olimpiji poudarek na vzgoji mladih igralcev, držijo, mi je le prikimal. Zato tudi nisem dolgo odlašal s podpisom pogodbe,« se je v pogovoru za Nedelo razvezal jezik Salinu, ki mu je bilo pred prihodom na sončno stran Alp znano tudi to, da se tukaj prav tako plačuje z evri in da je bila naša država nekoč del Jugoslavije.
Že prvi vtis, ki si ga je ustvaril o Sloveniji in njenih prebivalcih, je bil zelo dober. »Kmalu po tistem, ko sem prišel, sem v Bežigradu dobil stanovanje, ki je bilo zelo čisto in lepo urejeno, skoraj novo, kar me je prijetno presenetilo. Tudi druge stvari so tekle, kakor smo se dogovorili,« je zaupal 20-letni Finec, ki sicer s svojo igro ni najbolj zadovoljen, ker je v njej preveč nihanj. »Vzponi in padci se izmenjujejo iz tekme v tekmo. A sem vesel, da v tej sezoni na parketu preživim več minut kot v prejšnji, kajti le tako lahko razvijam igro,« je pojasnil in dodal, da kljub težkim razmeram, ki zdaj vladajo pri Unionu Olimpiji, verjame, da se lahko moštvo uvrsti na zaključni turnir najboljše četverice v ligi ABA. »A to bi bil res velik uspeh. Kar zadeva slovensko prvenstvo, pa je lahko naš cilj samo eden - namreč končno zmagoslavje! Vendar lovorike še zdaleč ne bo lahko osvojiti, Krka je namreč izjemno močna. Vseeno upam, da se bo za nas dobro izšlo.«
Sasu, Satu in Tatu
Košarko je začel igrati pri sedmih letih, pred tem se je dve leti preizkušal v nogometu pri klubu MPS. »Na treninge sta me vozila starša, oba sta navdušena športnika. Sploh oče Jussi obožuje košarko, igral jo je že, ko je še hodil v šolo. Tudi mati Ulla je bila vrhunska športnica, odbojkarica in igralka bejzbola,« je razkril Salin in pristavil, da košarko zdaj igra tudi sestra Satu (18). »Brat Tatu (27), ki je hendikepiran, pa je bil pred leti na specialni olimpiadi na Kitajskem član finske reprezentance v nogometu. Zdaj se prav tako preizkuša v metanju na koš.«
Zanimivo, da je Sasu tudi na Finskem precej nenavadno in redko ime. »Pravzaprav ne vem, od kod izvira, zagotovo pa ni pogosto. Verjetno sta se starša zanj odločila, ker se rima ali je podobno imenoma, ki jih imata brat in sestra,« je pripomnil v smehu. Med »člani« družine Salin, ki stanuje v Malmiju, severnem okrožju Helsinkov, ne pozabi omeniti niti psice mešanke Krette, ki so jo - kakor izda že njeno ime - pred desetimi leti pripeljali z dopusta v Grčiji.
Zaradi natrpanega urnika domov ne potuje prav pogosto. Tako je tudi zadnji božič, ki velja v deželi tisočerih jezer za največji praznik, preživel v Ljubljani, kjer pa se, kakor pravi, počuti zares odlično. Posebno pri srcu mu je staro mestno jedro, nad katerim je bil zaradi številnih lučk še zlasti navdušen v predprazničnem času.
Odkar igra za Union Olimpijo, si je ogledal že veliko naših krajev; največkrat takrat, ko ga obišče kdo iz domovine. »Bil sem že v Postojnski jami, Kranjski Gori, na Bledu ...« je naštel 192 centimetrov visoki Finec, ki mu je Slovenija tudi na splošno zelo všeč. »Resnično je zelena dežela.« Niti nad hrano nima nikakršnih pripomb. »V restavraciji, v kateri se prehranjujemo košarkarji Olimpije, so jedi res okusne. Še ničesar takega nisem dobil, česar ne bi mogel pojesti,« je razkril Salin in zaupal, da mu gre še posebno v slast tako imenovani horseburger, ki ga na Finskem - vsaj v takšni obliki - ne poznajo.
V slovenščini zna naročiti hrano
Na vprašanje, ali je tu kaj takega, česar ne mara, je kot iz topa izstrelil, da nič. Ko pa smo mu omenili, da se je njegov rojak Hannu Järvenpää, sicer trener hokejskega kluba Tilia Olimpija, zgražal nad tukajšnjimi divjaki na cestah, se je strinjal, da so nekateri vozniki res malce divji in ne vedo, kaj pravzaprav počnejo za volanom.
Čeprav je tu šele drugo sezono, že razume nekaj osnovnih slovenskih besed. »Ko je govor o košarki, ne potrebujem prav veliko časa, da ugotovim, o čem teče beseda. V slovenščini znam tudi naročiti hrano,« se je pohvalil Salin, ki v prostem času najraje gleda filme, igra računalniške igrice, brska po medmrežju, prebere kakšno dobro knjigo ali pa preprosto počiva. Pri Unionu Olimpiji se je najbolj spoprijateljil in razumel z Latvijcem Davisom Bertansom, ki pa je na začetku tega leta zapustil Ljubljano in se preselil v Beograd k Partizanu.
Mladega finskega reprezentanta pogodba z ljubljanskim klubom veže do poletja 2013. »Ker tu nisem imel - če odštejem, da so mi v klubu še nekaj dolžni - nobenih težav, bi si po eni strani želel še ostati. Rad bi čim bolj izpopolnil svojo igro, da bi lahko nekega prestopil h kateremu od vodilnih evropskih košarkarskih klubov. To je moja velika želja. Seveda bi bilo lepo zaigrati tudi onstran Atlantika, vendar o ligi NBA, če sem iskren, nisem nikdar razmišljal, ker se mi zdi, da moj slog ne ustreza tamkajšnjemu načinu igre mož na moža in obratno,« je še povedal Salin, ki je s 156 točkami (povprečje 9,2) v tej sezoni lige ABA drugi najučinkovitejši mož Uniona Olimpije. Koliko pa jih bo prispeval na današnjem gostovanju v Zagrebu (ob 17. uri)?
