Tiskane izdaje
Zagreb – Na vprašanje, kdo so favoriti letošnjega eurobasketa, bi dobili veliko zanimivih odgovorov. Okusi so pač različni in domoljubje nikakor ni od muh. Toda kdo so obstranci prvenstva? Med glavnimi kandidati so Islandci, saj bodo jutri edini debitirali med celinsko elito, in Nizozemci. Torkovi tekmeci Slovenije so čakali na priložnost 26 let.
Na prvi pogled bi dejali, da košarkarji iz dežele tulipanov ne sodijo tako nizko. Gre namreč za športno silo, ki je prispevala šest igralcev v ligo NBA, od katerih sta največjo kariero naredila Swen Nater in Rik Smits, in udeležence 14 EP. Leta 1983 so osvojili celo četrto mesto, pri labodjem spevu šest let pozneje v Zagrebu pa so bili osmi. Ob njihovi vrnitvi v hrvaško metropolo po več kot četrt stoletja bo pozornost starejših ljubiteljev košarke prebudilo predvsem ime Kees Akerboom. Gre namreč za sina istoimenskega ostrostrelca, najučinkovitejšega košarkarja EP 1977. V Belgiji je v povprečju dosegal 27 točk na tekmo, uvrstil pa se je tudi v elitno peterko skupaj z najboljšim košarkarjem prvenstva Draženom Dalipagićem, Zoranom Slavnićem, Izraelcem Mikijem Berkovitzom in Bolgarom Atanasom Golomejevom. Za Nizozemsko je odigral 182 tekem, več (207) jih ima v nogah le zdajšnji selektor Toon van Helfteren, ki zaradi gologlavega videza in značilnih brkov mnoge spominja na glavnega junaka znane nadaljevanke Kriva pota (Breaking Bad).
Oranžni levi, kot pravijo Nizozemci svojim košarkarjem, so v 90. letih prejšnjega stoletja zašli v močno negativno spiralo, nacionalna zveza pa je padla v finančno brezno, iz katerega ni našla izhoda zaradi 830.000 evrov dolgov. Decembra 2012 je celo za dve leti ukinila programa moške članske reprezentance in selekcije do 20. leta, moštvi pa sta imeli srečo, da ju je »posvojilo« združenje poklicnih klubov in s pomočjo televizijske postaje Sport1 rešilo pred propadom. Trenerji in medicinsko osebje so brezplačno zagrabili za delo, košarkarji pa so se morali sprijazniti z veliko manjšim udobjem pri pripravah in potovanjih.
Tudi kvalifikacije za letošnje EP so se zanje začele s šokom, saj so za zeleno mizo izgubili že dobljeni tekmi z Estonijo in Portugalsko, ker so nevede uvrstili v moštvo dva naturalizirana košarkarja, Mohammeda Kherrazija in Seana Cunninghama, medtem ko FIBA dopušča le enega. Razočaranje je bilo veliko, zato je pred drugo stopnjo kvalifikacij vabilo zavrnilo 30 od 42 vabljenih igralcev, na prvi trening pa jih je prišlo le sedem. Trenerji so poprijeli za telefone in začeli polniti vrzeli z mladimi upi in veterani, sčasoma pa so se le začeli mehčati tudi prvokategorniki. In zgodila se je pravljica pod obroči. Oranžni levi so v zahtevni skupini zbrali enako število zmag kot Izrael, ki je bil uspešnejši v medsebojnih tekmah, po dvakrat pa ugnali Črno goro in Bolgarijo. Kot pravijo, so zagrizli z vso vnemo, ker so začutili, da bi sicer morali počakati na EP še 26 let.
Lestvica FIBA ni ravno verodostojen pokazatelj aktualne vrednosti reprezentanc, saj so vanjo vključeni dosežki v zadnjih dveh olimpijskih ciklusih in na kar štirih EP. Na njej najdemo 26 evropskih moštev (med njimi vodi Španija pred Litvo in Francijo, Slovenija je 9.), ki so nastopila na vsaj enem velikem tekmovanju, med njimi pa jih pet ne bo videlo letošnjega eurobasketa. Najvišje med odpadlimi je Velika Britanija (11. na celini), sledijo pa ji Bolgarija (19.), Portugalska (22.), Švedska (25.) in šele od leta 2009 dejavna Črna gora (26.). Med elito pa bodo nastopile Estonija, Islandija in Nizozemska, ki nimajo v lasti niti ene točke.
