Po klubskem vzponu je na vrsti reprezentanca

Ljubljana – Ko je Nika Barič debitirala pri rosnih 16 letih v slovenski članski reprezentanci, je bilo edino vprašanje, kako široko bo med kariero razprla krila. V tej sezoni so jo ponesla do največjega evropskega kluba, ruskega Jekaterinburga, ki na leto obrne po več kot 15 milijonov evrov, a kariero bi zdaj 24-letnica rade volje obogatila s prelomnim dogodkom – prvim nastopom Slovenije na EP.

Žalostna resnica slovenske ženske košarke je sicer, da je več igralk razpršenih v tujih klubih kot v vse bolj osiromašeni domači ligi. Res pa je tudi, da jedro izbrane vrste sestavljajo izkušenejše igralke, ki so se doma kalile v času, ko je slovenska liga še imela neko vrednost. A tudi reprezentanci se je ves čas za las izmikal premierni nastop na evropskem prvenstvu, novo priložnost pa ji ponuja spremenjeni kvalifikacijski sistem, v katerem so se dobro znašle in po uvodni zmagi pri Litvi bodo v soboto v Celju lovile še uspeh proti Latviji. Baričeva sicer priznava, da so bile sprva šokirane, ko je FIBA spremenila pot do EP in uvedla tri kvalifikacijska obdobja, še bolj pa, ko so videle, da so pristale v skupini z na papirju precej bolj uveljavljenima tekmecema in tudi udeležencema zadnjega EP (Litva je bila na njem 8., Latvija 13.).

»Za nas je bil to šok, saj običajno potrebujemo za pripravo precej treningov in tudi kakšno prijateljsko tekmo, da vse sede na pravo mesto. Zdaj imamo vsakič na voljo le nekaj dni. A ko smo presenetljivo ugnale Litvo v gosteh, smo pomislile, da je morda pa to vendarle dober način,« prizna Baričeva, a obenem doda, da jim zato novi sistem nič bolj ne odpira vrat proti EP, četudi se bodo nanj prebile zmagovalke vseh devetih skupin in šest najboljših drugouvščenih.

»Če bi se zanašale na to, da nam bo preboj uspel z drugega mesta, bi bilo to podobno igram na srečo, saj smo v preteklosti že znale ostati praznih rok. Zanimati nas mora le prvo mesto in uvodna zmaga je bila velik korak, saj sta Litva in Latvija načeloma obe močnejši od nas. Ampak po drugi strani imamo že nekaj let zelo kakovostno reprezentanco. Res ne vem, zakaj tega v praksi nikoli ne izkoristimo, kot je treba,« pravi ambiciozna Štajerka, ki po petih letih igranja v tujini z zvrhano mero kritičnosti gleda na padec kakovosti v slovenski ženski in moški ligi. Spremlja namreč obe, saj pri Zlatorogu igra tudi njen mlajši brat Nejc.

Njen lanski prestop k Jekaterinburgu je sicer močno odmeval, sama pa je v njem videla predvsem priložnost za še korak več k osebnemu cilju, da bi postala ena najboljših organizatork igre na svetu. »Prej sem igrala za moskovski Spartak, ampak tu je vse neprimerljivo z drugimi klubi. Vse je na toliko višji ravni, kar je ob tolikšnem vložku logično. Ob prihodu mi je trener Olaf Lange zagotovil, da se mi bo igralna vloga gibala med 15 in 20 minutami in res sem se zelo hitro prilagodila. Do novega leta sem bila zelo zadovoljna, odtlej pa igram veliko manj in razloga ne poznam. Seveda je težko, a po drugi strani sem v najboljšem klubu,« pravi članica prvaka evrolige 2013 in lanskega finalista. Njena želja po preboju v ameriško ligo WNBA je lani zaradi zdravstvenih zapletov ostala neuresničena, letos kani to spremeniti. Z Minesoto Lynx jo namreč veže še triletna pogodba. »Čez kakšen mesec bo že napočil čas, da z zastopnikom začneva urejati letošnjo selitev v ZDA. Glede na to, da zdaj ne igram veliko, bom spočita in tudi pripravljena na ta izziv, kar je tudi svojevrstna prednost,« dodaja motor slovenske reprezentance.