Tiskane izdaje
Ljubljana – Kdor je v sredo gledal košarko v domačem naslonjaču, je morda pomislil, da ga je nacionalna televizija »razveselila« s ponovitvijo pokalne tekme med Zlatorogom in Unionom Olimpijo. Še enkrat so namreč zmagali Laščani, in to po podobnem scenariju: pred dobrim mesecem so dobili drugi polčas s 45:23, tokrat z 48:35.
Isti so bili tudi junaki zmagovitega moštva. Sašo Zagorac je 20 pokalnim točkam dodal 24 točk in enajst let potem, ko so ga odpisali pri Olimpiji, v primerjavi z visokimi košarkarji stožiškega moštva še enkrat deloval kot kombinacija Karla Malona in Dirka Nowitzkega. Neulovljivi so bili tudi Miha Lapornik (v dveh tekmah 30 točk), Igor Tratnik (26) in Bojan Jovanovič (24), le Aleksandar Ponjavić je v ligaški »reprizi« nadomestil slabši strelski dan Mihe Vašla in odsotnost Gorana Juraka. Brez svojega superizkušenega kapetana je bil Zlatorog vidno oslabljen, toda v dvorani Tri lilije tega ni bilo videti. Gostitelji so bili v prelomnih trenutkih videti bolj rutinirani, brez težav so pletli zmagovalno mrežo ter z zgolj sedmimi možmi delovali bolj sveže in ambiciozno.
Želja bi resda morala biti adut Ljubljančanov. Pričakovali bi, da bodo hrepeneli po oddolžitvi za pokalni poraz, s prihodom novega trenerja Memija Bečiroviča in Gorana Jagodnika so izčrpali nabor možnih izgovorov, pred seboj pa imajo tudi bolj konkretne cilje kot Zlatorog. Osvojiti želijo prvo mesto v ligi Telemach za prvaka, ki bi jim že prineslo vstopnico za ligo ABA, in kajpada povrniti naslov državnega prvaka. To obljubljajo od leta 2009, toda če bodo nadaljevali v takšnem nezrelem duhu, se bodo vnovič najedli zarečenega kruha.
Potem ko so Laščani ponovili podvig Maribora Messerja izpred dveh let, zadnjega slovenskega moštva poleg Krke, ki je v rednem delu sezone dvakrat premagalo Union Olimpijo, bi jim z veseljem napisali še večje hvalnice. A da bi si jih zaslužili, bi morali v zadnjih petih kolih DP premagati še koga drugega razen Ljubljančanov, ki jim očitno nudijo poseben navdih. V soboto so izgubili v Grosuplju z 18 točkami razlike, tri dni poprej gladko proti Rogaški v domači dvorani. Bečirovičevi aduti imajo medtem drugačne težave. Če bi bili tako dobri, kot si domišljajo, in bi bili sposobni kontinuiranih predstav na ravni košarkarjev, ki so že prestali puberteto, ta zapis niti ne bi bil potreben. Ker pa so z dvema zmagama nad Krko le potešili svoj ego in vlili svojim privržencem lažno upanje, je bilo razočaranje v navijaških vrstah še toliko večje.
Pet tednov po odhodu Aleša Pipana je namreč očitno, da je Memi Bečirovič oklestil Olimpijino igralno rotacijo zgolj na košarkarje, od katerih pričakuje konkretno korist v lovu na državni naslov. To velja tudi za košarkarje, ki so v »prejšnjem režimu« imeli vidne vloge v ligi ABA in evropskem pokalu. Paolo Marinelli je v prvih treh nastopih v DP prebil v igri le štiri minute, Blaž Mahkovic 21, Vasilija Vučetića niti ne najdemo v dvanajsterici, pa ne zaradi omejitve števila tujcev, saj bi bil šele peti v moštvu. Takšna drža je povsem legitimna, saj cilj posvečuje sredstva tudi pri košarki, toda če ne bo prinesla lovorike, bo škoda celo dvojna – rezultatska in kadrovska.
Bečirovič lahko torej le upa, da so izbrani aduti vredni njegovega zaupanja. Vendar se tudi njihov krog vse bolj oža. Gregor Hrovat je v treh tekmah DP zmogel le pet točk, Hristo Nikolov je po zamenjavi trenerja doživel krajši preporod, a znova odpovedal v Laškem, saj je ob dveh porazih z Zlatorogom prispeval le dve točki. Učinek Marka Marinovića (5,7 točke in 3 asistence) v treh kolih DP je dvakrat skromnejši kot na evropskih ali regionalnih tekmah kljub enaki minutaži. Igra Klemna Prepeliča je še vedno neukročena in odvisna od razpoloženosti za mete z devetih metrov, Alen Omić pa je v sredo dosegel 18 točk manj kot v soboto proti Krki, čeprav tekmec nima dominantnega centra, ki bi se mu lahko postavil po robu. Obisk Laškega je bil zato le korak nazaj proti časom vztrajnega obstreljevanja tekmecev z ogromne razdalje, brez globinske igre in prave obrambe.
