Pukl osem mesecev na leto živi v kovčku

Košarkarski sodnik Saša Pukl živi v kovčku. »A v takem, ki je prilagojen meram za ročno prtljago. Vedno imam le mali kovček za na letalo, prtljage nikoli ne prijavim. Zaradi pravil, ki jih moramo sodniki upoštevati. Opreme namreč ne smemo izgubiti, kar se včasih pripeti letalskim prevoznikom, zato jo imamo vselej pri sebi,« je pojasnil Mariborčan, ki osem mesecev na leto preživi v tujini.

Maribor je njegov dom od junija do konca septembra. »Potem pa se že začnem seliti na letališča in v evropske prestolnice daleč in blizu naokoli,« je Saša Pukl pojasnil, da je njegovo leto razdeljeno v dva dela; poletnega, ko je doma, in preostali del, ko sodi in potuje. Se kdaj naveliča letal in nenehnih selitev? »Odgovor se razlikuje, če me to vprašate v začetku sezone, ko sem še svež, ali na koncu, ko sedem še stodesetič na letalo. Statistika pravi, da sem v enem letu preživel na letalu približno dve tretjini časa, ki ga preživijo piloti in stevardese. Ponavadi prestopam v Münchnu ali Frankfurtu. Pot na tekmo in nazaj večinoma pomeni štiri polete. Res je, da mi z leti postajajo letališča vse bolj nadležna, vendar to je del posla,« je poudaril.

V sezoni zamenja od 15 do 20 držav. Katera ga je najbolj prepričala? »Če bi bilo merilo hrana, bi ves čas hodil v Italijo. Ko pride zima, pa me najbolj vleče na toplo, denimo v Grčijo ali Izrael. Rad grem na plažo v Tel Avivu, se sprehodim ali tečem in si tako napolnim baterije. Sem namreč človek, ki ima rad toplo podnebje. Ko se približuje zima, se zame začne obdob­je prehladov,« je povedal nekdanji ured­nik v športni redakciji Večera.

Športni novinar je bil do leta 2001, naslednjih osem let se je preizkušal v drugih novinarskih vodah in v medijskem menedžmentu. Ko je izbiral med novinarstvom in sojen­jem, se je odločil za kariero delilca pravice. Bi lahko med vlogo sodnika in urednika potegnil kakšno vzpored­nico? »Sodnik presoja med dvema ekipama, urednik pa med različnimi željami, potrebami, pogledi, kako sestaviti športno stran v časopisu. V novinarstvu je več demokracije, sojenje pa je bolj določeno; obstaja knjižica pravil, ki se jih je treba držati. Kolikor vem, pa usmeritev, kako urejati športno stran, ni. Urednikovanje pozna več svobode,« je primerjal obe področji. Košarkarska tekmovanja je tako spoznaval z dveh vidikov.

Do 70 tekem na leto

Njegova povezanost z oranžno žogo se je začela v otroštvu. Sprva je bil košarkar: »Svoje športne kariere se spomnim predvsem, ko grem v Domžale. Proti Heliosu sem namreč s 37 točkami na tekmi dosegel osebni rekord v slovenski ligi.« Soditi je začel še kot najstnik, imel je 16 let, vzporedno je še igral. V prvi slovenski ligi je začel soditi z 20 leti. »Takrat sem imel veliko skrivnost. Uredil sem si potrdilo o izbrisu iz baze in eno leto še igral košarko v Avstriji. Seveda za to ni smel nihče izvedeti. Spomnim se, da sem za tekmo, ki sem jo sodil v prvi slovenski ligi, prejel takratnih 50 nemških mark. Za tekmo v Avstriji pa sem v vlogi košarkarja dobil 120 mark. Ja, tisto sezono je bilo res prav zabavno,« je v smehu razkril Saša Pukl.

Leta 1995 je postal član družine sodnikov pri FIBA. Najprej je piskal na tekmah nižjih kategorij. Leta 1999 je sodil ženski »final four«, kmalu zatem že evroligo. Postal je drugi slovenski sodnik na tekmah evrolige po Iztoku Remsu. V svoji statistiki je z leti zbral dve evropski prvenstvi in dvakrat evroligaški »final four«. Lani pa je dosegel vrhunec kariere s sojenjem na olimpijskih igrah v Londonu. Po Simonu Oblaku, ki je sodil na OI v Montrealu (1976) in pozneje Remsu (Sydney 2000) je tretji Slovenec, ki je delil pravico na najprestižnejšem športnem tekmovanju. »Igre sem okusil že kot novinar. Za sedmo silo pomenijo predvsem garaško delo. Sodnik jih doživi iz drugačne perspektive. Gre za zelo poseben dogodek, priložnost, do katere je zelo težko priti. Skratka, ponosen si, da si del največjega športnega dogodka,« je vtise nizal Pukl, ki je bil eden od desetih Evropejcev med sodniki.

Je to prestižno tekmovanje navrglo tudi opazen honorar? »OI so edino tekmovanje, na katerem sodnik ne prejme niti evra, to je častna naloga,« je odgovoril. Sodniki, ki nadzirajo igro na letošnjem eurobasketu pri nas, po Puklovih podatkih prejmejo 500 evrov (za prvi del tekmovanja) oziroma 1500 evrov (celo tekmovanje). »V primerjavi z nogometom krepko zaostajamo,« je o zaslužku povedal sogovornik, ki na leto odsodi 60 do 70 tekem.

Navijačev ne sliši

Med tekmo odmisli dogajanje na tribunah. »Povsem odklopim. Osredotočim se samo na tekmo. No, če na tribunah gori, to zaznam, sicer pa se za dogajanje za svojim hrbtom ne zmenim. Glasnih navijačev ne slišim. Res pa je, da mi je, denimo, težje soditi tekmo slovenske lige na Kodeljevem, kjer je na tribunah 75 gledalcev in v tej tišini slišiš vsakega tretjega. Lažje sodim pred 10.000 ljud­mi,« je razkril zanimivost.

Ves čas mora vzdrževati kondicijo, saj kakor pravi, vrhunski športniki zahtevajo vrhunsko pripravljene sodnike. Dvakrat na sezono opravi testiranje – slovenske mednarodne sodnike čaka naslednje v torek –, na katerem mora pokazati dobro formo: »Pomembna je zmerna kondicijska pripravljenost, saj brez nje ne moreš zdržati ritma in potrebne zbranosti vso sezono. Hkrati ne smeš biti pretežak, tvoja teža mora biti skladna z višino. Dvakrat na leto pa preverjajo še naše znanje pravil. In prav se mi zdi tako,« je prikimal sistemu preverjanja.

Med sezono skrbi, da pred vsako tekmo in po njej opravi raztezne vaje, pogosto se zateče tudi v savno in se tako regenerira. Med bivanjem v hotelih poišče trimski kabinet in teče na traku. V lepem vremenu pa se preseli ven. »Po koncu sezone poskušam za mesec dni povsem odklopiti misli od košarke. Sicer tudi zelo rad smučam, ampak tega se moram lotiti previdno, saj si ne morem privoščiti kakšnega zloma noge,« je opozoril 42-letnik. Čez osem let bo končal sodniško poglavje – meja za sojenje je 50 let –, s čim se bo takrat ukvarjal, pa si še ne beli glave.

Tudi s kavča sodnik

Čeprav ni med delilci pravice na eurobasketu v domovini (»Na vprašanje, zakaj me ni med sodniki na prvenstvu, lahko odgovorijo tisti, ki so jih izbirali«), tekme precej redno spremlja: »Žalostno in simptomatično se mi zdi, da slovenski mednarodni sod­niki od KZS nismo dobili vstopnic. V živo sem si ogledal dve tekmi, nekaj sem jih spremljal po televiziji, pri drugih pa sem pogledal samo izide.« Zanimalo nas je, ali spremlja tekme kot navijač ali sodnik. »Slovenski reprezentanci želim uspeh in dober rezultat, a ko gledam tekmo, nisem navijač. Ko si enkrat sodnik, se poklicne deformacije težko znebiš,« je še povedal Saša Pukl.