Rad pogleda proti košu, za kar »krivi« domači Čačak

Ljubljana – Če ne bi Union Olimpija po spletu naključij na seznam okrepitev dodala Marka Marinovića in Mirze Begića, bi naključnega obiskovalca visoki fantje prej spominjali na družbo študentov kot moštvo, ki se pripravlja izboljšati sliko minule sezone. Srbski organizator igre kot najstarejši krepko popravlja povprečno starost zasedbe, pri 31 letih pa s svojim poreklom tudi obeta, da letos ne bo težav pri organizaciji igre.

Ko je Helios poleti za Matica Rebca zahteval takšno odškodnino, da so v Stožicah dvignili roke od obetavnega slovenskega organizatorja igre – za katerega je Goran Dragić pred SP večkrat poudaril, da je prerasel domžalsko okolje –, je Olimpija še enkrat prečesala trg. Marinović je bil razmeroma srečen ulov, saj se je med prostimi igralci znašel po naključju, pogodbo je namreč že sklenil z Levskim, a, kot pravi, se v Sofijo niti ni odpravil, saj so bolgarski klub začele pestiti finančne težave. »Ostal sem doma, treniral in čakal na pravo ponudbo, Olimpijina je bil zelo ugodna in glede odhoda v Ljubljano nisem okleval,« pravi igralec, ki s svojimi podajami pečata v minuli sezoni ni pustil le v evropskem pokalu, marveč je bil kot član Radničkega tudi drugi podajalec lige ABA, za odličnim Ciboninim branilcem Jerelom Blassingameom.

Seveda je bil seznanjen s finančno situacijo ljubljanskega kluba, ta se vendarle vleče že toliko let, da se je o njej slišalo tudi v Srbiji, a pravi, da njegovo vodilo ni bil zaslužek. »Sem v letih, ko se že lahko oziram na svojo kariero in ocenjujem, kaj sem dosegel. Dejal bi, da je bila v redu. A še vedno me vleče košarkarski izziv in Olimpija igra tudi v evropskem pokalu. Eden od razlogov za mojo odločitev je torej bila možnost igrati na višji ravni,« priznava košarkar, ki je v Srbiji igral za Borac, FMP, Crveno zvezdo in nazadnje v minuli sezoni za Radnički, kjer bi bržkone tudi ostal, če klub zaradi pomanjkanja denarja ne bi razpustil moštva in se odpovedal igranju v ligi ABA. »Položaj v Srbiji je zelo zapleten, če bi bilo vse v redu, bi ostal. A Radnički ne obstaja več, pa tudi nekaj drugih klubov v ligi ABA ima denarne težave,« priznava Marinović.

Nasploh je v njegovem življenjepisu tolikšna množica klubov, da jih niti sam ne bi mogel našteti na prste obeh rok. Med kariero v tujini je praviloma povsod ostal le po eno leto, za kar ima svoje pojasnilo. »Valencio sem moral zapustiti, ker smo po osvojitvi evropskega pokala napredovali v evroligo in so ocenili, da me ne potrebujejo več. Pri Gironi so pred drugo sezono zamenjali trenerja in ta me ni videl v svojem sistemu. Morda pa se bom za dlje časa zasidral v Ljubljani ali pa tu celo končal kariero. Sem pa ponosen, da sem sodeloval z nekaj odličnimi, če že ne najboljšimi trenerji v Evropi,« pojasni Marinović, ki ga je v Španijo denimo pripeljal Svetislav Pešić, slovenska prestolnica pa mu je prijetna tudi zato, ker družini omogoča kakovostno bivanje. Z njim sta namreč prišla tudi soproga in sin Ilija.

Nekdanji srbski reprezentant, leta 2006 je igral na svetovnem prvenstvu, se kajpak zaveda, da od njega v Stožicah veliko pričakujejo. »Položaj organizatorja igre je občutljiv v vseh moštvih, veliko bo odvisno od mene oziroma vseh treh, ki igramo na tem položaju. Nekako bo sezona po mojem podobna prejšnji, ko sem veliko igral in upam, da bomo čim dlje ostali tudi v evropskem tekmovanju. V vsakem moštvu doslej sem imel vidno vlogo, to sem si začrtal že na začetku kariere. Nisem hotel biti drugi v vrsti ali menjava, ampak biti med najboljšimi. In mislim, da bom tudi tu temu kos,« trdi košarkar, ki pa priznava, da rade volje pogleda proti košu, če se ponudi priložnost. »Prihajam iz Čačka in v Srbiji velja, da so od tam vsi najboljši strelci. Sem pa z leti to željo po zadevanju nekoliko izgubil. V prejšnji sezoni bi denimo tudi status prvega podajalca raje zamenjal za mesto med četverico v ligi ABA ali za finale srbskega DP, dosežek moštva bi takoj postavil pred posamezna priznanja,« je še dodal Marinović, ciljem nove Olimpije pa se raje izognil. Kot pravi, se še predobro spominja prejšnje jeseni, ko je z Radničkim štartal v ligo ABA z 0-2 in imel sredi sezone le tri zmage …



Tanja Volarič

Ko je Helios poleti za Matica Rebca zahteval takšno odškodnino, da so v Stožicah dvignili roke od obetavnega slovenskega organizatorja igre – za katerega je Goran Dragić pred SP večkrat poudaril, da je prerasel domžalsko okolje –, je Olimpija še enkrat prečesala trg. Marinović je bil razmeroma srečen ulov, saj se je med prostimi igralci znašel po naključju, pogodbo je namreč že sklenil z Levskim, a, kot pravi, se v Sofijo niti ni odpravil, saj so bolgarski klub začele pestiti finančne težave. »Ostal sem doma, treniral in čakal na pravo ponudbo, Olimpijina je bil zelo ugodna in glede odhoda v Ljubljano nisem okleval,« pravi igralec, ki s svojimi podajami pečata v minuli sezoni ni pustil le v evropskem pokalu, marveč je bil kot član Radničkega tudi drugi podajalec lige ABA, za odličnim Ciboninim branilcem Jerelom Blassingameom.

Seveda je bil seznanjen s finančno situacijo ljubljanskega kluba, ta se vendarle vleče že toliko let, da se je o njej slišalo tudi v Srbiji, a pravi, da njegovo vodilo ni bil zaslužek. »Sem v letih, ko se že lahko oziram na svojo kariero in ocenjujem, kaj sem dosegel. Dejal bi, da je bila v redu. A še vedno me vleče košarkarski izziv in Olimpija igra tudi v evropskem pokalu. Eden od razlogov za mojo odločitev je torej bila možnost igrati na višji ravni,« priznava košarkar, ki je v Srbiji igral za Borac, FMP, Crveno zvezdo in nazadnje v minuli sezoni za Radnički, kjer bi bržkone tudi ostal, če klub zaradi pomanjkanja denarja ne bi razpustil moštva in se odpovedal igranju v ligi ABA. »Položaj v Srbiji je zelo zapleten, če bi bilo vse v redu, bi ostal. A Radnički ne obstaja več, pa tudi nekaj drugih klubov v ligi ABA ima denarne težave,« priznava Marinović.

Nasploh je v njegovem življenjepisu tolikšna množica klubov, da jih niti sam ne bi mogel našteti na prste obeh rok. Med kariero v tujini je praviloma povsod ostal le po eno leto, za kar ima svoje pojasnilo. »Valencio sem moral zapustiti, ker smo po osvojitvi evropskega pokala napredovali v evroligo in so ocenili, da me ne potrebujejo več. Pri Gironi so pred drugo sezono zamenjali trenerja in ta me ni videl v svojem sistemu. Morda pa se bom za dlje časa zasidral v Ljubljani ali pa tu celo končal kariero. Sem pa ponosen, da sem sodeloval z nekaj odličnimi, če že ne najboljšimi trenerji v Evropi,« pojasni Marinović, ki ga je v Španijo denimo pripeljal Svetislav Pešić, slovenska prestolnica pa mu je prijetna tudi zato, ker družini omogoča kakovostno bivanje. Z njim sta namreč prišla tudi soproga in sin Ilija.

Nekdanji srbski reprezentant, leta 2006 je igral na svetovnem prvenstvu, se kajpak zaveda, da od njega v Stožicah veliko pričakujejo. »Položaj organizatorja igre je občutljiv v vseh moštvih, veliko bo odvisno od mene oziroma vseh treh, ki igramo na tem položaju. Nekako bo sezona po mojem podobna prejšnji, ko sem veliko igral in upam, da bomo čim dlje ostali tudi v evropskem tekmovanju. V vsakem moštvu doslej sem imel vidno vlogo, to sem si začrtal že na začetku kariere. Nisem hotel biti drugi v vrsti ali menjava, ampak biti med najboljšimi. In mislim, da bom tudi tu temu kos,« trdi košarkar, ki pa priznava, da rade volje pogleda proti košu, če se ponudi priložnost. »Prihajam iz Čačka in v Srbiji velja, da so od tam vsi najboljši strelci. Sem pa z leti to željo po zadevanju nekoliko izgubil. V prejšnji sezoni bi denimo tudi status prvega podajalca raje zamenjal za mesto med četverico v ligi ABA ali za finale srbskega DP, dosežek moštva bi takoj postavil pred posamezna priznanja,« je še dodal Marinović, ciljem nove Olimpije pa se raje izognil. Kot pravi, se še predobro spominja prejšnje jeseni, ko je z Radničkim štartal v ligo ABA z 0-2 in imel sredi sezone le tri zmage …