Še kar brez zdravila za bolezen dveh obrazov

Ljubljana – Nihanja med že kar pretirano dobro voljo in evforičnostjo ter malodušjem in pomanjkanjem energije sodijo med značilnosti bipolarne motnje. To je huda psihiatrična tegoba, zato je niti v najbolj črnem humorju ne bi smeli uporabljati kot športno prispodobo. Toda z zelo podobnimi besedami bi opisali simptome košarkarjev Uniona Olimpije.

Zaradi svojevrstne »bolezni dveh obrazov« so izgubili nekaj že dobljenih tekem v ligi ABA in njihovi privrženci še več živcev, v torek pa jih je stala bolečega poraza v evropskem pokalu. Sinoči jih je resda Dijon z zmago v Bambergu ohranil v igri za preboj v osmino finala, toda grenak priokus je ostal. Potem ko so proti Bayernu vodili za 16 točk in dobili prvi polčas s 53:39, nato pa si privoščili niz 1:25 in izgubili zadnji četrtini s 27:51, ni bilo veliko jasno niti njim niti njihovemu trenerju. Kapetan Dino Murić je ugibal, da so pomislili, da bodo z lahkoto pripeljali stvari do konca. Aleš Pipan pa je priznal, da ne ve, zakaj so njegovi košarkarji pokazali dva tako različna obraza.

Da je Olimpija po najučinkovitejšem prvem polčasu evropske sezone tako popustila, je res težko razumeti, toda zaradi ponavljajočega se vzorca zagotovo ni naključje. Marsikaj je posledica tekmovalne nezrelosti, seštevka mladosti večine članov moštva in pomanjkanja izkušenj v vodilnih vlogah nekoliko starejših igralcev. Bayernova osmerica ključnih adutov ima v nogah precej več težkih tekem in je v povprečju stara 29 let, do podobnih številk pa pridemo pri Bambergu, Himkiju ali Bešiktašu, ki so prav tako odnesli plen iz Stožic.

V ljubljanski zasedbi sta starejša od 24 let le Hristo Nikolov (29) in Marko Marinović (30), vendar niti onadva pogosto ne dajeta zgleda modrosti. Bolgarsko krilo rado postane nevidno, srbski organizator igre pa v prelomnih trenutkih neredko igra v svojem osebnem ritmu in oddaja na drugačni valovni dolžini, kot so nastavljeni sprejemniki soigralcev. Kar ni le njegova krivda, čeprav prevečkrat muči žogo po 20 sekund. Union Olimpija ima sicer na papirju tri organizatorje igre, kar je pred začetkom sezone šlo marsikomu v nos. Toda Luka Rupnik je zaradi poškodb izpustil pet evropskih tekem in sedem regionalnih, Paolo Marinelli pa se je bolje znašel kot drugi visoki branilec med odsotnostjo Sasuja Salina kot v vlogi Marinovićevega namestnika. Nenazadnje se niti ne spodobi, da dirigent v sezoni zbere več izgubljenih žog kot asistenc, tako v evropskem pokalu kot v ligi ABA.

Poraz z Bayernom je bil po svoje precej bolj boleč kot tisti proti Bambergu, čeprav so Ljubljančani ob slednjem zaostajali že od prve minute in največ za 25 točk. Tokrat so pač prebudili veliko upanja in imeli odlično izhodišče za mirno nadaljevanje. A kaj, ko so nekje na poti v slačilnico in iz nje med polčasom izgubili glave ter se spremenili v pasivne opazovalce dueta Vladimirja Štimca in Johna Bryanta. Na mah so se združile slabe plati vseh stožiških košarkarjev. Tudi omejenost igralnega repertoarja Sasuja Salina in Klemna Prepeliča ter pogosto samouničevalski temperament Dina Murića. Alen Omić je v prvem polčasu poskušal igrati tako kot proti Mega Leksu, nato pa postal spet Alen Omić. Halila Kanacevića je bolezen »resetirala« po najboljši tekmi v sezoni v Dijonu, medtem ko Blaž Mahkovic in Gregor Hrovat v svojih črnih obdobjih ne moreta prikriti, da sta še pred nekaj meseci igrala zgolj v ligi Telemach pri Heliosu.

Potem ko so Salin, Omić in Mahkovic v usodnem polčasu z Bayernom ostali pri ničli, Nikolov pri eni točki, Hrovat po obetavnem začetku pri dveh tako kot Kanacević in Marinović pri treh, je bilo težko razumeti tudi Pipanov poudarek. Ocenil je, da je obramba Münchenčanov obglavila njegove košarkarje, ko jim je vzela globinsko igro, na kateri naj bi temeljila Olimpijina igra. Toda ali nam niso v minulih mesecih odmevali v ušesih vzkliki s tribun: »Zakaj spet za tri točke?« Včeraj smo stožiško ekipo našli med vodilnimi pri poskusih trojk in šele na 28. mestu po številu metov za dve točki v evropskem pokalu. V ligi ABA pa je prepričljivo najbolj vztrajna pri metanju trojk (po odstotku izkoristka je 10.), po številu metov za dve točki pa je 13.