Še zdaj se čudi, kako je prelisičila WNBA

S 198 centimetri že na daleč štrli iz povprečja, a odkar je pred petimi leti košarkarsko žogo postavila v kot, je njeno telo dobilo drugačne oblike, z nevsiljivimi ličili in nakitom pa ravno prav poudarja tisto svojo žensko plat, ki je v dolgih 27 letih ni mogla. Rankici Šarenac, ki je pred poldrugim desetletjem kot prva s slovenskim potnim listom zaigrala v ženski različici lige NBA, se vidi, da uživa v svoji koži. No, morda nekoliko pogreša le košarko, a življenje kljub temu zajema z veliko žlico.

Nikoli ni povsem pobegnila od svoje bošnjaške duše, tistega duha, ki so ga imeli le otroci sarajevskih ulic pred vojno, po kateri se je, žal, spremenilo vse, tudi njeno rodno mesto. Zato ve, da se tja nikoli več ne bo vrnila, vsaj ne za stalno, za vedno bi pogrešala ležernost in nevidno nit, ki je nekoč povezovala njene someščane, pa prijatelje, ki so podobno kot ona pred vojno zbežali v tujino. Pri 17 ji je predvsem košarka pomagala, da je odšla iz domovine, najprej v Grčijo in nato v Slovenijo, kjer so ji kot izjemnemu športnemu talentu – za seboj je imela že nastope za jugoslovansko reprezentanco v mlajših kategorijah – ponudili državljanstvo. Doživela je zlata leta Ježice, z njo nizala nastope v evroligi, o čemer zdajšnji rodovi slovenskih igralk lahko le sanjajo, a doživela tudi njen kolaps in bila prisiljena iti dalje s trebuhom za kruhom ravno tisto leto, preden bi se ji prižgala zelena luč za nastop za slovensko reprezentanco.

»Državljanstvo sem dobila štiri leta po prihodu, 1997., potem pa bi morala še tri leta živeti v Sloveniji, da bi lahko igrala tudi za izbrano vrsto. Mitja Hlastec se je kot gonilna sila Ježice že leta 1998 podal v nogomet, klub je začel bliskovito razpadati, ostalo nam je le še DP. Zato sem leta 1999 sprejela ponudbo iz Španije,« pojasni, zakaj nikoli ni oblekla zeleno-belega dresa. Je pa leta 2001 nato bošnjaškega. A bi ga, pravi, Slovenijo in Ljubljano je vzljubila, tu si je zadnja leta ustvarila dom, tu ima tudi številne košarkarske prijatelje, s katerimi bi rada ustvarjala novo kakovostno zgodbo, pravi. »A zdaj je drugače, v Sloveniji od ženske košarke ni več mogoče živeti pa tudi nisem človek, ki bi se silil v ospredje,« prizna. Med kariero, ki je trajala kar 27 let, si je ustvarila zadostno varnost, da zdaj normalno živi. Za to je poskrbela tudi z naložbo v apartmajsko hišo ob morju in še enim stanovanjem v Ljubljani, kar ji zagotavlja kolikor toliko stalen in reden vir dohodka.

Ležernejši ritem v prvih letih po koncu kariere ji je ustrezal, od najstniških nog je vse podredila košarki, in šele ko je ugotovila, da psihološko ni več zmožna slediti ubijalskemu ritmu tekem in treningov, je panogi obrnila hrbet. Dve leti je zgolj potovala in odkrivala svet, ki ga prej ni poznala, nato se je zasidrala v Ljubljani. »Ni lahko začeti znova pa tudi drugam nisem hotela iti, ker sem imela dovolj nomadskega življenja. Prišel je trenutek, ko sem se neizmerno želela ustaliti, Ljubljana je tudi blizu Bosne, tako da je pozimi pri meni tudi mama,« pravi 41-letnica, ki je številna poletja preživela na treningih tudi z Rašem Nesterovićem, Borisom Gorencem, tudi Gorana Dragića se dobro spominja z Ilirije, kjer je poleti pilila svojo formo. Še bolj pa izjave zdajšnjega generalnega sekretarja KZS Nesterovića, s katerim sta v približno istem času odšla v Grčijo in dobila tudi grško državljanstvo, da bi bilo njeni športni poti meja le nebo, če bi bila moški.

Človek, ki ga še vedno kuje v zvezde, pa je strokovnjak za telesno pripravo Srdjan Djordjevič, brez katerega bi bilo, kot pravi, njenih športnih sanj, ameriške zgodbe in tudi evropskih uspehov konec že kmalu po 20. letu. Na Ježici si je namreč strgala kolenske vezi in jih nikoli operirala, česar do upokojitve ni razkrila niti svojemu zastopniku. Imela je neznansko srečo, da je pozneje sploh stopila skozi vrata lige WNBA. »Bil je splet naključij. Tja so me povabili po osvojenem španskem pokalu, ko sem pobrala vse lovorike, za najboljšo strelko, skakalko, MVP … A v ZDA so zdravstveni pregledi nekajkrat bolj natančni kot v Evropi, nič jim ne uide, zato sem imela res srečo. Vedeli so, da imam kalcinat na peti, in doktor me je pred pripravo na eno od razteznih vaj, pri kateri preverjajo prav križne vezi, stisnil ravno za peto. Od bolečine sem zastokala, on pa se je ustrašil ter pozneje pozabil, da te vaje nisva opravila,« v smehu pove. A ta skrivnost je bila zanjo tudi huda obremenitev in muka, saj se je po letu v ZDA ligi WNBA – tam žensko prvenstvo poteka le čez poletje, zato številne igralke nato nadaljujejo v Evropi – za vedno odpovedala. Djordjevič ji je namreč zabičal, da bo lahko igrala le, če bo poletje namenila zgolj krepitvi mišic, ki bi nadomestile nefunkcionalne vezi. Pri tem jo je vodil po trnovi poti.

Tudi zato jo je zdaj še vedno redno videti v fitnesu v Dravljah, saj mora nogo stalno držati v pripravljenosti, ob tem pa čas namenja (za zdaj) še konjičku, morda v prihodnje tudi poslovnemu izzivu, masažam. »Vse življenje me masirajo, potrebovala sem čas, da je v meni dozorela ideja, da se tega še sama lotim. Učim se tajske masaže, na tečaju v Zagrebu pa tudi za refleksno terapevtko. Čas mi neverjetno hitro mineva, sploh ker občasno delam še kot prostovoljka. Vedno sem se bala, da mi bo v športnem pokoju dolgčas, zdaj pa čas beži, da še sama ne vem, kam,« razlaga, kako neizmerno uživa sedanje življenje, ko tudi ogromno bere. Vse od leposlovja do romanov, pogosto pa tudi Sveto pismo, v katerem vedno znova najde nasvete, ki so večni, čeprav knjiga šteje že več kakor 2000 let. »Nekateri mislijo, da Sveto pismo ni uporabno, a v resnici v njem lahko najdeš veliko pametnega in uporabnega,« pravi nekdanja vrhunska igralka, ki je posebej ponosna, da jo je v mladosti košarkarskih veščin učil tudi pokojni Mirza Delibašić. Zdaj, pravi z obžalovanjem, se nihče več noče z nikomer tako ukvarjati, kot je bilo to nekoč. Dela se instant košarka, uspeh pa je odvisen od sreče …