Tiskane izdaje
Ljubljana – Za Olimpijine košarkarje že dolgo velja, da se srčno želijo prebiti v drugi krog evropskih tekmovanj. Malo za svojo uveljavitev, malo za klubsko dobro, a vedno sledi soočenje z lastnimi limiti. V preteklih sezonah so bila spoznanja neredko kruta, bistveno bolj kot v sredo. Proti Maccabiju so Ljubljančani pustili zelo simpatičen vtis.
Pri končni oceni merjenja moči v Tel Avivu pa se je kajpada težko ogniti mešanim občutkom. Šestkratnim evropskim prvakom, ki so daleč od nekdanjega blišča, je zadoščalo enajst minut zavzete igre, da so pretvorili primanjkljaj treh točk v naskok 17 točk, nato pa so se znova prepustili vožnji z avtomatskim pilotom. Za stožiško moštvo pa se po slehernem boljšem nastopu vedno znova vprašamo, katera je njegova prava podoba. Tista, ki je premagala Crveno zvezdo in Bilbao v gosteh ter nudila lep odpor Maccabiju, ali tista, ki je tolikokrat razočarala svoje privržence? Če mora res biti povsem sproščeno slehernega pritiska in pričakovanja uspeha, da lahko igra na visoki ravni, mu tega zagotovo ne moremo šteti v čast. Košarkarjev tako kot profesionalcev v kateremkoli drugem poklicu pač ne moremo vrednotiti po prebliskih, temveč po vsakodnevnih stalnicah. In da zasedbi Gašperja Potočnika nekaj manjka v domala vseh za šport pomembnih organih (od glave, srca in še navzdol), so večkrat opozorili njeni spodrsljaji proti tekmecem, ki bi jih morala ugnati.
Za senzacijo v Izraelu Unionu Olimpiji vsaj z rezultatskega vidika niti ni manjkalo tako veliko. Kakšen koš Mihe Lapornika (met iz igre 0:7), za katerega telavivska dvorana ostaja zakleta, ali Luke Rupnika in običajna strelska predstava Save Lešića. Zagotovo tudi precej boljši skok, ki so ga gostitelji dobili kar s 40:25 in ujeli 14 odbitih žog v napadu, trša obramba Ljubljančanov v tretji četrtini, kakšna trojka več (2:13), čeprav so prav z iskanjem bližnjih priložnosti za mete dodobra begali Izraelce ... Pa bi bilo vse skupaj dovolj? Morda, lahko pa bi ob uresničitvi številnih predpostavk le uvideli, da je šlo pri vsem skupaj domala za fatamorgano. Za privid bližnjega raja, za katerim se običajno skriva resnica. Kajti priznajmo si, tudi današnja različica Maccabija je po vsem svetlobna leta daleč od finančnih, organizacijskih in kadrovskih zmožnostih Uniona Olimpije, ki jo najtežje šele čaka. Dvoboja v ligi ABA s Crveno zvezdo in Budućnostjo, vmes evropska soočenja z Unicsom Kazanom in Nižnim Novgorodom, ruskima tekmecema s precej manj slovitima imenoma, a prav nič manjše kakovosti. Unics je denimo pred štirimi leti prekosil Ljubljančane kar z 81:51, kar so že mnogi pozabili, prav tako na Olimpijine tradicionalne ponovoletne težave.
Lani je denimo končala uvodni del evropskega pokala z izkupičkom 6:4, leto poprej celo s sedmimi zmagami in kot prva v svoji skupini (letos 5:5), pa se je v nadaljevanju obeh mednarodnih sezon le po enkrat veselila uspeha. Podobno velja tudi za sezono 2010/11, ko je napredovala celo v top 16 evrolige, kar je z današnjega zornega kota še bolj fantastičen dosežek, kot je bil tedaj. Toda po imenitnih podvigih nad Efesom Pilsnom, Panathinaikosom, Valencio, CSKA in dveh nad Milanom je v drugem krogu dosegla le eno zmago nad Romo. Barcelona je bila obakrat uspešnejša, še precej bolj pa Maccabi, ki si je v dveh dvobojih priigral kar 58 točk naskoka. V Tel Avivu je bil boljši s 104:67, v revanši s 83:62, kar sta drugi in 13. najvišji polom Uniona Olimpije v vseh evroligaških sezonah po osamosvojitvi Slovenije. Ob takšnih številkah je videti sredin poraz z devetimi točkami razlike več kot spodoben.
