Tiskane izdaje
Ljubljana – Je Union Olimpija ob slovesu od evrolige ponudila predstavo, ki lahko vzbuja optimizem? Ali le novo »optično prevaro«, ker so ji veliko boljši tekmeci z zadržanostjo omogočili, da si je prislužila aplavz? Oceno prepuščamo bralcem, predpraznično obdobje ni čas za sejanje dvoma, če so čudeži res možni.
Po porazu z Unicsom, s katerim so Ljubljančani zaokrožili najslabšo sezono v evroligi, se moramo vendarle vprašati, kakšni so sadovi uvodnega dela mandata Saša Filipovskega. Olimpijin trener je ob vrnitvi naznanil, da je sestavil moštvo za program treh let, med katerim bi ob trdi vadbi igrali vse bolje, šibke točke pa bi postopoma dopolnjevali z boljšimi rešitvami. Ker mu je polovica ekipe pobegnila že po poltretjem mesecu, je od njegovega prvotnega načrta ostalo bore malo. Union Olimpija je zaostala za rezultatskimi pričakovanji, se še enkrat poigrala s čustvi svojih privržencev ob novem finančnem kolapsu in priznanju, da je klubski dolg veliko večji, kot so ga prikazovali, sfižilo pa se je tudi upanje, da bo povprečna igra iz začetka sezone le nujna stopnja do lepšega jutri.
Zato se je zdaj domala nemogoče ogniti nezaupanju ob srčnih predstavah mladcev, ki so jih morali vreči v vodo, da bi preprečili najhujše. Toda kaj bo jutri z njimi? So iz dovolj kakovostnega testa, da bodo lahko igrali v evroligi tudi tedaj, ko jih bodo tekmeci vzeli resno? Še prej pa bo treba videti, kakšna bo njihova usoda v nadaljevanju sezone, ko naj bi Union Olimpija kupila nekaj izkušenih okrepitev in ko bo treba minutažo in število tujcev prilagoditi začetku bojev za dosegljive tekmovalne cilje v ligi ABA, domačem pokalu in DP, ne le za simpatije? Novo pretrganje niti bi pomenilo začetek improvizacije, kakršne smo se v minulem desetletju že prenajedli.
Nekdanji uspehi niso bili
plod naključja
O pomenu kontinuitete smo v tem času veliko slišali in zapisali, poudaril pa ga je tudi Filipovski pred letošnjim podpisom triletne pogodbe. Kot zadnji klubski stik z zlatimi časi Uniona Olimpije (poleg njegovega pomočnika Jake Daneva) pač dobro ve, da nekdanji rezultati, o kakršnih lahko zdaj le sanja, niso bili plod naključja, ampak dolgoročnega sistematičnega dela. Hkrati pa se tudi zaveda, kako zlahka so v Tivoliju in zdaj v Stožicah znali zapraviti vse prednosti bogate klubske tradicije. Zato je ta danes le nekakšen virtualni spomenik neznanju in neskončni nespameti. Opozorilo na neštete napake in tudi na možnosti, ki se ponujajo navzlic sila omejenim gmotnim virom.
Marsikaj pove že pogled v bližnjo zgodovino. Union Olimpija neprekinjeno nastopa v evroligi od leta 1996, do sezone 2003/04 pa se je tudi redno uvrščala vsaj med 16 najboljših moštev celine. V tem času se je dvakrat prebila v četrtfinale (1999/2000 in leto pozneje), v sanjski sezoni 1996/97 pa je osvojila 3. mesto v Evropi. V zadnjih desetih letih se je le še trikrat uvrstila v drugi krog evrolige, v tem času se je na igrišču izmenjala nepregledna množica košarkarjev, moštvo pa je vodilo kar devet trenerjev. Številko bi lahko zaokrožil Miro Alilovič, ki je v prejšnji sezoni zamenjal Jureta Zdovca po koncu evropskih nastopov.
Krivulja potrjuje, da je pomembno vlogo imela kontinuiteta strokovnega dela. V najuspešnejšem obdobju je temeljilo na doktrini Zmaga Sagadina, ki sta ju pozneje v nekoliko prilagojeni obliki prevzela njegova učenca Tomo Mahorič in Sašo Filipovski. Več kot je bilo hitrih zamenjav trenerjev in preskokov iz ene skrajnosti v drugo, slabše je bilo in trend se je umiril šele v mandatu Jureta Zdovca. Toda tudi on je imel na voljo čas od 11. decembra 2008 do 22. aprila 2011.
