Skupina posameznikov je postala moštvo

Domžale – Državno prvenstvo so začeli 17. oktobra z rekordno zmago nad Elektro (134:48), končali v nedeljo s tretjim finalnim uspehom nad Zlatorogom. Vmes seveda ni bilo vse sanjsko, težav in vzponov je bilo ravno prav, da bo minula sezona ostala košarkarjem Heliosa v čudovitem spominu. Sebi in vsem drugim so pokazali, kolikšno moč ima moštvena volja.

Notranja trenja, zaradi katerih so Domžalčani že sredi novembra ostali brez organizatorja igre Travisa Cohna in dva tedna pozneje še brez trenerja Gašperja Okorna, navajanje na novo strategijo Jakše Vulića in epidemija poškodb so preteklost. Prav tako iskanje skupnih kolektivnih vrednot in rezultatska nihanja, med katerimi so dobili le eno od šestih tekem v pokalu FIBA, izpadli v osmini finala slovenskega pokala Spar, zasedli tretje mesto v prvem delu DP in četrto v ligi za prvaka. V njej so dobili polovico tekem in klonili proti Unionu Olimpiji s 54:105. Toda šteje le končni vrstni red, ki pravi, da je Helios osvojil državni naslov, da je Krki kot zmagovalki lige za prvaka pripadlo drugo mesto, Zlatorogu tretje in Olimpiji četrto mesto. Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje in veselja v dvorani Komunalnega centra v nedeljo ni manjkalo.

V vrvež se je z nasmeškom do ušes vključil tudi avstrijski poslovnež Gerald Martens, ki je ob prihodu v Domžale pred dvema letoma razkril, da ima klub za milijon evrov dolgov in zahteval, da postavi na glavo celotno logiko delovanja. Naletel je na odpor in posmeh, ker se je kot košarkarski laik vpletal v delo trenerjev in kar sam začel sestavljati moštvo, toda ko so ga marca razrešili iz vodstva podjetja Helios, je v moštvu zavladala velika skrb. Začeli so se zavedati, kako je prvinska ljubezen do košarke, ki je v Sloveniji že skoraj izumrla, še pomembnejša od suhoparne strokovnosti. Zlate kolajne in pokal, ki so jih prejeli v nedeljo, so nagrada za trud ter pripadnost panogi in klubu, ki je medtem zmanjšal dolg na 250.000 evrov, prav tako pa dokaz, kako je mogoče z majhnim vložkom storiti veliko.

Zelo pomembno vlogo v miselni preobrazbi Heliosa je imel tudi Jakša Vulić. Ko je 52-letni Hrvat pred šestimi meseci prišel v Slovenijo, je vedel, da so Domžalčani v prejšnji sezoni izločili Olimpijo v četrtfinalu DP in v polfinalu izgubili z Rogaško. Prav tako pa, da sta od košarkarjev z vidnejšo vlogo ostala le Jan Močnik in Luka Vončina. Odločno se je lotil dela, a nikakor ni pričakoval takšnega pravljičnega konca.

»Ob prihodu sem naletel na skupino posameznikov in ne na pravo moštvo. Zato si nisem smel privoščiti prevelikih ambicij, naš prvi cilj je bil uvrstitev v ligo za prvaka. Imeli smo veliko težav s poškodbami, izgubili smo tudi Martynasa Andriuškevičiusa, toda sčasoma smo prišli do zelo dobre forme in izjemne moštvene kemije. Z začetkom končnice so se tudi fantje začeli zavedati svoje kakovosti in pridobili samozavest. Imeli smo malce sreče, ko smo izločili Krko, a brez nje ni mogoče doseči velikega uspeha. Verjamem v načelo, da se moraš sleherne priložnosti trdno okleniti z vsemi štirimi, saj nikoli ne veš, kdaj bo prišla naslednja,« je po osvojitvi naslova pojasnil Vulić. Od njegovih košarkarjev so le trije – prvi strelec moštva in MVP finala Marjan Čakarun, Jan Močnik in Hugh Robertson – odigrali vseh 36 tekem v DP. Vsi skupaj pa so stiskali zobe in tako se je kalilo domžalsko jeklo. Kako se bo nadaljevala epopeja?

»V naslednjih dneh se bom sestal s predsednikom kluba Alešem Klavžarjem glede podaljšanja sodelovanja. Tako njemu kot Geraldu Martensu sem hvaležen, ker sta mi dala priložnost, da prvič delam v Sloveniji. Skupaj s Krko smo si priigrali mesto v ligi ABA, toda nihče ne ve, kaj bo z njo, ali bo takšna kot doslej ali zaprta, prav tako mora klubsko vodstvo ugotoviti, ali bo zmoglo proračun za skok na regionalno raven. Ugank je veliko, toda zanje bo več kot dovolj časa. Zdaj je čas za veselje,« je ocenil strateg Heliosovega podviga.